Lizocim

Lizocim je naravni encim, za katerega je značilno, da uničuje bakterijske celice z razgradnjo njihovih celičnih sten. Ta encim, katerega druga imena so 1-4-Beta-N-acetilmuramidaza ali muramidaza, je leta 1922 odkril britanski bakteriolog Frederick Twort. Ko je britanski biokemik Alexander Fleming odkril antibiotične učinke lizocima, se je encim začel uporabljati v medicinski praksi kot zdravilo za zdravljenje okužb sečil, okužb oči in celo kot zdravilo za preprečevanje zobnega kariesa.

Lizocim se uporablja tudi v živilski industriji, zlasti pri proizvodnji sira, kjer zavira rast neželenih bakterij in plesni. Encim se dodaja tudi nekaterim vrstam sira, da se prepreči nastajanje plinov, ki bi lahko povzročili neželene razpoke. V kozmetični industriji se lizocim zaradi svojih baktericidnih lastnosti pogosto uporablja v izdelkih, kot so mila, šamponi in maske za obraz. Lizocim se uporablja tudi v pijačah, kot sta vino in pivo, kjer deluje kot naravni konzervans. Poleg tega se uporablja tudi v kmetijstvu, zlasti v perutninarstvu, kjer lahko služi kot alternativa antibiotikom.