Čehi odkrivajo biblioterapijo kot pot do sebe
Obstaja nekaj globoko pomirjujočega v tem, ko odpreš knjigo in nenadoma ugotoviš, da zgodba na straneh opisuje natanko tisto, kar sam doživljaš. Ta občutek, da v tem nisi sam, da je nekdo drug – morda izmišljeni lik ali avtor spominov – hodil skozi enak temen tunel in iz njega prišel na drugi konec. Prav ta izkušnja tvori osnovo pojava, ki se po svetu širi in si počasi utira pot tudi v Slovenijo: biblioterapija, torej zdravljenje s pomočjo branja.
Anksiozne motnje sodijo danes med najpogostejše duševne bolezni sploh. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije trpi za anksioznostjo približno 301 milijon ljudi po vsem svetu, pri čemer je pandemija covida-19 to število še občutno povečala. V Česki republiki pa še vedno primanjkuje psihiatrov in psihologov – čakalne dobe na strokovno pomoč se gibljejo v mesecih. V ta prostor vstopa biblioterapija kot dopolnilna, dostopna in presenetljivo učinkovita metoda.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaj sploh je biblioterapija in kako deluje
Biblioterapija ni le tako kakšno branje za zabavo. Gre za namerno uporabo literature – bodisi leposlovja, poezije ali strokovnih knjig s psihološko vsebino – kot orodja za predelavo čustev, razumevanje lastnega vedenja in razvoj duševne odpornosti. Terapevt, knjižničar ali posebej usposobljen vodič priporoči določen naslov, ki ustreza trenutnemu psihičnemu stanju ali življenjski situaciji bralca. Branje nato poteka samostojno ali v skupini, pri čemer je ključni element pogosto kasnejša refleksija – pogovor o tem, kaj je besedilo vzbudilo, katera čustva je prineslo in kaj bralec odnese s seboj.
Mehanizem, ki stoji za tem, ni nobena magija. Psihologi govorijo o t. i. narativni identifikaciji – stanju, ko se bralec poistoveti z likom ali situacijo v knjigi in skozi to projekcijo lažje razume lastna čustva. Zgodba ustvarja varno razdaljo: človek lahko raziskuje bolečino, strah ali žalost, ne da bi ga neposredno preplavili. Hkrati literatura ponuja nove perspektive in načine razmišljanja, ki si jih bralec lahko postopoma prisvoji.
Britanska organizacija Reading Agency vodi enega najboljše dokumentiranih programov biblioterapije na svetu – projekt Reading Well, v okviru katerega zdravniki v ordinacijah priporočajo pacientom knjige kot del skrbi za duševno zdravje. Rezultati so pri tem presenetljivi: pri ljudeh z blago do zmerno anksioznostjo ali depresijo se je po opravljenem strukturiranem bralnem programu izkazalo izrazito izboljšanje. Britanski model pri tem ni osamljen eksperiment – podobne pobude obstajajo na Irskem, Finskem ali v Avstraliji.
Vprašanje se glasi: zakaj nam je tako dolgo trajalo, da smo opazili ta pristop?
Biblioterapija v Česki republiki: počasen, a zanesljiv vzpon
Češka republika ima globok odnos do literature. Dovolj je spomniti, da smo narod, ki si je leta 1989 za predsednika izvolil dramatika. Kljub temu biblioterapija kot strukturirana metoda skrbi za duševno zdravje tam še vedno šele išče svoje trdno mesto. Medtem ko jo v Veliki Britaniji predpisujejo splošni zdravniki in imajo knjižnice posebej usposobljene biblioterapevte, se ta praksa v Češki republiki razvija bolj od spodaj navzgor – na ravni posameznih terapevtov, navdušenih knjižničarjev in neprofitnih organizacij.
Pionirka stroke je pri njih npr. Mgr. Veronika Štefanová, ki biblioterapijo uporablja pri delu z otroki in mladostniki ter redno izobražuje pedagoge in psihologe. Podobno delajo nekateri knjižničarji v okviru projekta Knjižnica kot izobraževalno središče, ki ga koordinira Narodna knjižnica ČR. Gre pa še vedno bolj za otočke dobre prakse kot za sistematičen pristop.
Pri tem zanimanje javnosti raste. Dovolj je pogledati, kako so se v zadnjih letih razmnožili bralni klubi, usmerjeni v psihološko literaturo, ali kako se na družbenih omrežjih širijo skupnosti ljudi, ki si delijo knjige, ki so jim pomagale prebroditi anksioznost, izgorelost ali izgubo. Neformalna biblioterapija poteka dan za dnem – ljudje je le doslej niso tako imenovali.
Konkreten primer: Jana, triintridesetletna projektna vodja iz Brna, opisuje, kako so jo po covidu začeli obhajati napadi panične anksioznosti. Čakala je štiri mesece na mesto pri psihologu. Medtem ji je prijateljica priporočila knjigo Moč ranljivosti Brené Brown in pozneje roman Moški po imenu Ove Fredrika Backmana. »Ni bilo nadomestilo za terapijo, a bilo je kot žica, za katero sem se lahko oprijela,« pravi Jana. »Razumela sem, da moja čustva niso nenormalna, in to mi je dalo moč, da počakam.« Ta zgodba ni osamljena – in prav takšne izkušnje pomagajo biblioterapiji graditi ugled, ki si ga zasluži.
Katere knjige se predpisujejo namesto zdravil za anksioznost
Seveda je pomembno poudariti, da biblioterapija ne nadomešča strokovne psihiatrične ali psihološke obravnave. Pri resnih anksioznih motnjah ostaja kombinacija psihoterapije in po potrebi farmakoterapije zlatim standardom. Biblioterapija pa lahko deluje kot dragocen dopolnilek – ali kot prvi korak v času, ko strokovna obravnava še ni dostopna.
Katere knjige se torej v tem kontextu najpogosteje priporočajo? Strokovnjaki in izkušeni biblioterapevti praviloma delajo z dvema kategorijama. Prva so popularnoznanstveni naslovi s področja psihologije in čuječnosti – na primer dela Roberta L. Leppa o kognitivno-vedenjski terapiji, knjige o pozornosti, ki izhajajo iz raziskav Jona Kabat-Zinna, ali v češčini izdana dela, kot je Anksioznost Daniela Smitha. Te knjige ponujajo konkretna orodja: dihalne vaje, tehnike preokvirjanja misli, načine dela s telesnimi znaki anksioznosti.
Druga kategorija je morda bolj presenetljiva: leposlovje in poezija. Raziskave znova in znova kažejo, da branje kakovostne literature razvija empatijo, znižuje kortizol (hormon stresa) in aktivira dele možganov, povezane s sprostitvijo. Študija, objavljena v reviji PLOS ONE, je pokazala, da šest minut branja zniža raven stresa za 68 odstotkov – bolj kot glasba, sprehod ali skodelica čaja. Od leposlovja so se v kontekstu anksioznosti posebej izkazale zgodbe o premagovanju težav, iskanju smisla ali sprejemanju sebe. V češkem okolju se v tem pogledu dobro dela na primer z delom Michala Viewegha ali s poezijo Karla Šiktanca.
Vedno pa je pomembna individualizacija. Kar pomaga enemu bralcu, lahko drugega pusti hladnega ali celo poslabša njegovo stanje – na primer če se preveč poistoveti z negativnimi vidiki zgodbe. Prav zato je idealno, kadar priporočilu knjige sledi strokovnjak ali vsaj usposobljen vodič, ki pozna konkretnega človeka in njegovo situacijo. Kot pravi britanski psihiater in pionir biblioterapije Neil Frude: »Prava knjiga ob pravem času lahko spremeni perspektivo človeka enako učinkovito kot ura v ordinaciji.«
Poleg čisto terapeutične uporabe velja omeniti tudi preventivno razsežnost branja. Redno branje leposlovja dokazano povečuje čustveno inteligenco in odpornost proti stresu – torej natanko tiste lastnosti, ki človeku pomagajo obvladovati vsakodnevne pritiske, preden prerastejo v polnopravno anksiozno motnjo. S tega vidika je spodbujanje bralnih navad pravzaprav javnozdravstvena zadeva, ne le kulturna.
V Češki republiki se k tej temi začenja pristopati vse resneje. Nekatere osnovne šole uvajajo biblioterapevtske elemente v pouk kot del programov duševnega zdravja. Nekaj bolnišnic in zdravilišč eksperimentira z bralnimi skupinami za paciente z depresijo ali anksioznostjo. In v knjižnicah se počasi pojavljajo posebej označene police z naslovi, priporočenimi za različne življenjske situacije – od izgorelosti prek žalosti do obvladovanja odnosnih kriz.
Pot do tega, da biblioterapija v Češki republiki doseže enako sistemsko umeščenost kot na primer v Veliki Britaniji, je še dolga. Manjka standardizirano izobraževanje biblioterapevtov, manjka kritje iz javnega zdravstvenega zavarovanja, manjka večja ozaveščenost med splošnimi zdravniki. Hkrati pa velja, da je temeljni pogoj za razcvet tega pristopa izpolnjen: Čehi berejo. Po anketah Narodne knjižnice ČR prebere vsaj eno knjigo letno približno 79 odstotkov prebivalcev. To je ogromen potencial, ki čaka na smiselno izkoriščanje.
Morda je čas, da nehamo dojemati knjigo le kot vir zabave ali izobraževanja, in jo začnemo jemati tudi kot tisto, kar je v resnici vedno bila: kot orodje za razumevanje sebe, drugih ljudi in sveta, ki nas obkroža. V času, ko je duševno zdravje vse večji izziv in ko se zmogljivosti strokovne obravnave ne morejo dovolj hitro povečevati, ima lahko takšna sprememba perspektive resnično zdravilno moč.
