Izgorelost na porodniškem dopustu ni mit
Predstavljajte si tipično jutro. Budilka ne zazvoni, ker jo prehitel otrok, ki se je zbudil ob petih. Sledi vrtiljak hranjenja, previjanja, tolaženja, kuhanja, pospravljanja in spet od začetka. Nobenega odmora za kosilo, nobenega konca delovnega časa, nobenega prostega vikenda. Pa vendar se v družbi še vedno pojavlja predstava, da je porodniški dopust nekakšen podaljšan prosti čas, med katerim si ženska »odpočije od dela«. Vendar je realnost diametralno drugačna – in za vse večje število mater se spreminja v pot do popolne izčrpanosti.
Sindrom izgorelosti pri materah ni modna diagnoza niti izgovor. Je to realno psihično in fizično stanje, ki nastane zaradi dolgotrajne preobremenjenosti brez zadostne regeneracije. In prav porodniški dopust, paradoksno označen z besedo »dopust«, zanj ustvarja skoraj idealne pogoje. Nepretrgana skrb za majhnega otroka v kombinaciji z družbeno izolacijo, pomanjkanjem spanja in pritiskom k popolnosti lahko tudi najbolj vzdržljivo žensko pripelje na rob vzdržljivosti. Belgijska psihologinja Isabelle Roskam, ki se dolgoročno posveča raziskovanju starševske izgorelosti, v svoji študiji, objavljeni v reviji Frontiers in Psychology, opozarja, da ima izgorelost staršev specifične značilnosti, ki se razlikujejo od klasične poklicne izgorelosti, pa je kljub temu enako uničujoča. Po njeni raziskavi se problem tiče ocenjeno petih do osmih odstotkov staršev v zahodnih državah, pri čemer so matere prizadete bistveno pogosteje.
Kako pa prepoznati, da je utrujenost prešla v nekaj globlega? In predvsem – ali se izgorelosti na porodniškem dopustu sploh da preprečiti?
Preizkusite naše naravne izdelke
Ko porodniški dopust ni dopust, ampak maraton brez ciljnega traku
Pojem izgorelost je prvotno opisoval stanje zaposlenih v poklicih pomoči – zdravstvenih delavcev, učiteljev, socialnih delavcev. Sčasoma pa se je izkazalo, da enak mehanizem deluje povsod tam, kjer človek dolgoročno daje več, kot dobi nazaj, in kjer nima možnosti, da se resnično izklopi. In skrb za majhnega otroka to definicijo izpolnjuje popolnoma. Mati je »v službi« štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu. Nima pravice do bolniške, ko jo boli glava. Ne more si vzeti prostega dne, ko se počuti na dnu. In za razliko od zaposlitve, ki jo je mogoče zapustiti, materinstva ni mogoče zapustiti – in nihče si tega niti ne bi želel, kar celotno situacijo dela še bolj zapleteno.
Simptomi izgorelosti na porodniškem dopustu se pogosto prikradejo počasi in neopazno. Sprva je videti kot običajna utrujenost – saj je vsaka mati majhnega otroka pač utrujena, si govori ženska in njeno okolje. Vendar se postopoma pridruži čustvena izčrpanost, ki je ni mogoče rešiti z eno prebdeno nočjo manj. Ženska začne čutiti oddaljenost od lastnega otroka, in to jo straši. Izgublja veselje do stvari, ki so jo prej veselile. Ima občutek, da je odpovedala kot mati, kot partnerka, kot človek. Pojavi se razdražljivost, nezmožnost zbranosti, telesne težave, kot so bolečine v glavi, hrbtu ali želodčne težave. V naprednejših fazah lahko izgorelost prerase v depresivno epizodo ali anksiozno motnjo.
Ena od mamic, recimo ji Tereza, je svojo izkušnjo na spletnem forumu za starše opisala z besedami, ki odmevajo pri tisočih drugih ženskah: »Svojega sina ljubim nad vse, a po enem letu na porodniškem dopustu sem se zjutraj zbujala z občutkom, da tega dne preprosto ne bom zmogla. Ne fizično – ampak notranje. Kot da bi bila prazna posoda, iz katere vsi pijejo, a je nihče ne dopolnjuje.« Terezina zgodba ni osamljen primer. Zaskrbljujoče je, kako pogosta v resnici je.
Družba pri tem materam pošilja protislovna sporočila. Po eni strani se od njih pričakuje, da bodo nenehno prisotne, potrpežljive in prežete s hvaležnostjo za to, da so lahko z otrokom. Po drugi strani naj bi ostale privlačne, vzdrževale gospodinjstvo v brezhibnem stanju, idealno si še dodatno zaslužile od doma in ne zanemarjale partnerskega odnosa. Ta pritisk na »popolno mater«, ki ga krepijo družbena omrežja, polna retuširanih fotografij srečnega materinstva, ustvarja strupeno mešanico, v kateri izgorelost uspeva kot plevel v zanemarjenem vrtu.
Zanimivo je, da češka zakonodaja sicer zagotavlja enega najdaljših porodniških in starševskih dopustov v Evropi, kar je brez dvoma prednost za vez med staršem in otrokom, a hkrati to pomeni, da ženske preživijo v izolaciji skrbi za otroka bistveno daljše obdobje kot njihove sogovornice v drugih državah. Po podatkih OECD je Češka med državami z najdaljšim povprečnim obdobjem, ki ga matere preživijo zunaj trga dela. In prav dolžina tega obdobja brez jasne strukture dneva, brez poklicnega stika in pogosto brez zadostne podpore partnerja ali družine igra pri nastanku izgorelosti ključno vlogo.
Kaj storiti – in kako preprečiti izgorelost na porodniškem dopustu
Najpomembnejši korak je paradoksno najpreprostejši, pa vendar najtežji: priznati si, da nekaj ni v redu. V kulturi, ki romantizira materinstvo in stigmatizira kakršno koli materino šibkost, zahteva ogromno poguma glasno reči: »Ne zmorem.« Vendar prav to priznanje odpira vrata do spremembe.
Psihologi, ki se ukvarjajo s starševsko izgorelostjo, se strinjajo glede nekaj ključnih strategij, ki lahko situacijo bistveno izboljšajo. Ne gre za revolucionarna odkritja, ampak za načela, ki se v poplavi vsakodnevnih obveznosti zlahka izgubijo.
Predvsem je to delitev skrbi za otroka. To ne pomeni le občasnega »varstva« s strani partnerja, ampak resnično enakomerno razdelitev odgovornosti. Raziskave ponavljajoče kažejo, da je v družinah, kjer se oba starša aktivno udeležujeta skrbi, tveganje za izgorelost pri materah bistveno nižje. Seveda ne živi vsaka mati v partnerskem razmerju in ni vsak partner pripravljen ali sposoben se vključiti – v takšnih primerih je toliko bolj pomembno iskati podporo drugje, bodisi pri širši družini, prijateljih ali prek skupnostnih storitev.
Naslednji bistveni dejavnik je ohranjanje lastne identitete zunaj vloge matere. Sliši se kot kliše iz priročnika za osebni razvoj, a ima globok praktičen smisel. Ženska, ki se na porodniškem dopustu povsem odpove svojim interesom, stikom in aktivnostim, izgubi pomemben del sebe. Ni treba, da gre za kaj velikega – dovolj je reden sprehod v samoti, ura na teden, posvečena hobiju, telefonski klic s prijateljico ali obisk knjižnice. Te navidez majhne stvari delujejo kot ventili, ki sproščajo nakopičen pritisk.
Ne smemo prezreti niti kakovosti spanja, ki je pri materah majhnih otrok kronično nezadostna. Pomanjkanje spanja ni le neprijetnost – je dokazljiv dejavnik tveganja za nastanek depresije, anksioznosti in prav izgorelosti. Če je to kakor koli mogoče, se splača aktivno iskati načine, kako si spanec dopolniti, bodisi z izmenjavo nočnih vstajanj s partnerjem, kratkim popoldanskim spancem ali prošnjo za pomoč, da si mati lahko občasno privošči nemoteno noč.
Pogosto podcenjena, a izjemno učinkovita strategija je stik z drugimi materami v enaki situaciji. Materinski centri, skupine na družbenih omrežjih ali neformalna srečanja mamic v parku lahko nudijo nekaj, česar noben priročnik ne nadomesti – občutek, da ženska v tem ni sama. Deljenje izkušenj, medsebojna podpora in preprosto dejstvo, da imajo tudi druge dneve, ko se počutijo na dnu, lahko bistveno zmanjša občutek izolacije in neuspeha.
In tu je vprašanje strokovne pomoči, ki bi morala biti dojeta kot povsem legitimen in normalen korak. Psihoterapija, tudi kratkotrajna, lahko materi pomaga predelati nakopičena čustva, postaviti zdrave meje in najti načine, kako bolje skrbeti zase. Na Češkem je sicer dostopnost psihološke oskrbe še vedno problematična, zlasti zunaj velikih mest, a narašča število terapevtov, ki ponujajo spletne konzultacije, kar je lahko za mater majhnega otroka bolj praktično kot vožnja v ordinacijo. Kot je opozoril ameriški psihiater in avtor uspešnic Daniel Siegel: »Ne morete točiti iz praznega vrča. Skrb zase ni sebična – je nujna.«
Pomembno je omeniti tudi vlogo partnerja in širšega okolja. Izgorelost matere ni le »njen« problem – je problem celotne družine. Partner, starši, prijatelji in kolegi lahko prispevajo s tem, da prenehajo materinstvo banalizirati s stavki, kot so »saj si doma cel dan« ali »uživaj, dokler lahko«. Namesto tega lahko ponudijo konkretno pomoč – in to ne v obliki nasveta, ampak v obliki resničnega dejanja. Skuhati večerjo, peljati otroka na sprehod, povarstvovati za dve uri, da si mati lahko gre steči ali preprosto samo sedi v tišini. Te navidez banalne geste so lahko dobesedno rešilna vrv.
Vredno je razmisliti tudi o sistemskih spremembah, ki bi lahko situacijo izboljšale na širši ravni. Večja dostopnost jasli in vrtcev za otroke, mlajše od treh let, prožnejše delovne obveznosti, ki omogočajo postopen vrnitev v zaposlitev, boljše finančno vrednotenje starševskega dodatka ali sistematična podpora duševnemu zdravju staršev – vse to so področja, kjer ima Češka še vedno kaj izboljšati. Nekatere nordijske države, na primer Švedska ali Norveška, kažejo, da kombinacija radodarne starševske odsotnosti z dostopno oskrbo za otroke in močno vključenostjo obeh staršev vodi do bistveno nižje mere starševske izgorelosti.
Na porodniškem dopustu ni nič preprostega. Je to obdobje ogromne radosti, a tudi ogromne obremenitve – fizične, čustvene in mentalne. Prenehati se pretvarjati, da gre za »dopust«, in začeti o njem govoriti kot o enem najzahtevnejših življenjskih obdobij, je prvi korak k temu, da matere dobijo podporo, ki jo resnično potrebujejo. Kajti izgorelost ni znak šibkosti – je znak tega, da je bil nekdo predolgo premočan, ne da bi se imel kam opreti. In tega si nobena mati ne zasluži.
