Nehaj primerjati svoje življenje s tem, kar vidiš na Instagramu
Pomikanje po družbenih omrežjih je za mnoge od nas postalo del vsakodnevne rutine, prav tako naravno kot jutranja kava. Odpremo telefon, s palcem podrsamo čez desetine fotografij popolno urejenih zajtrkov, družinskih počitnic na Maldivah in nasmejev ljudi, ki kot da nikoli niso poznali slabega dne – in preden se tega zavedamo, se začnemo spraševati, zakaj naše lastno življenje ne izgleda enako. Primerjanje lastnega življenja s tem, kar vidimo na Instagramu, je danes eden najpogostejših virov nezadovoljstva, pri tem pa malo kdo govori o tem, kako iz tega kroga izstopiti.
Ne gre za šibkost značaja ali pretirano občutljivost. Gre za mehanizem, ki je dobesedno vgrajen v nas. Psihologi mu pravijo socialna primerjava in opisal ga je že v petdesetih letih ameriški socialni psiholog Leon Festinger. Po njegovi teoriji imamo kot ljudje naravno potrebo po ocenjevanju svojih sposobnosti, uspehov in življenjske situacije – in to počnemo ravno s primerjanjem z drugimi. Težava nastane v trenutku, ko so ti »drugi« skrbno izbrani vplivneži in zvezdniki, katerih življenja so prešla skozi filter fotoaparata, programske opreme za urejanje in pametne marketinške strategije.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaj se v resnici skriva za popolnimi fotografijami
Instagram ni dnevnik. Je razstavna vitrina, v katero vsak vloži najboljše, kar ima – oziroma to, kar želi, da drugi vidijo. Fotografija, ki prikazuje »spontani« zajtrk v postelji, je morda nastajala uro, preden je bila svetloba prava, krožnik dovolj simetričen in filter dovolj topel. To ne pomeni, da je takšna fotografija nujno laž, a zagotovo ni celotna resnica.
Za vsako idilično družinsko fotografijo se lahko skriva partnerski prepir iz prejšnjega večera. Za popolno postavo v kopalkah stojijo leta omejevanja in tesnobno nadzorovanje prehrane, o katerem avtor nikoli ne piše. Za nasmehom podjetnika, ki deli »freedom lifestyle« iz delovne sobe s pogledom na morje, se lahko skriva dolg in kronični stres. To ni cinizem – to je resničnost, ki jo potrjujejo tudi sami ustvarjalci vsebin, ki so se upali govoriti odkrito. Na primer britanska vplivnica Essena O'Neill se je leta 2015 proslavila s tem, da je prepisala opise svojih fotografij in razkrila, kaj se je za njimi v resnici skrivalo – koliko poskusov je bilo potrebnih, kako nesrečna se je počutila kljub tisočem všečkov.
Raziskave s področja psihologije znova in znova kažejo, da čas, preživet s pasivnim gledanjem vsebin na družbenih omrežjih, korelira s povečano stopnjo anksioznosti, depresije in znižanjem samozavesti. Ameriška psihološka zveza opozarja, da je ta odvisnost še posebej pri mladih, starih med 18 in 35 let, zaskrbljujoča. A to ne velja samo za mlajšo generacijo – primerjanju z digitalnimi ideali se praktično ne izogne nihče, ki redno preživlja čas na družbenih omrežjih.
Predstavljajmo si konkretno situacijo: Jana, petintrideset let stara učiteljica iz Brna, vsako jutro odpre Instagram, še preden vstane iz postelje. Vidi objave prijateljice, ki ravno obnavlja hišo, potuje na vikende na Dunaj in deli fotografije s treninga. Jana ve, da ima sama smiselno delo, ljubečo družino in stabilno zaledja – a kljub temu se v njej začne plaziti občutek, da dela nekaj narobe. Da ni dovolj. Da je njeno življenje nekako manj. Ta občutek ni povzročila resničnost – povzročil ga je algoritem.
Zakaj je tako težko prenehati
Zavestno vemo, da je Instagram skrajšana različica resničnosti. In kljub temu se občutek manjvrednosti znova in znova vrača. Zakaj? Ker zavestno spoznanje ne zadostuje, da bi utišalo čustveni odziv. Možgani vizualne dražljaje obdelujejo hitreje in intenzivneje kot racionalne argumente, družbena omrežja pa so zasnovana natanko tako, da izkoriščajo to šibkost.
Platforme, kot je Instagram, so namerno zasnovane tako, da čim bolj povečajo čas, ki ga preživimo na njih. Sistem nagrajevanja prek všečkov, komentarjev in obvestil aktivira dopaminski sistem v možganih – enak mehanizem, ki stoji za odvisnostjo od hazardnih iger ali sladke hrane. Ne gre za naključje, gre za namen. Nekdanji predsednik Facebooka Sean Parker je to leta 2017 priznal v intervjuju za Axios: »Namerno smo izkoriščali ranljivost človeške psihologije.«
In tako pridemo do situacije, ko ne zadostuje, da si rečemo: »Manj se bom primerjal.« Treba je aktivno spreminjati navade, okolje in način, kako pristopamo k družbenim omrežjem.
Eden najučinkovitejših korakov je tako imenovani digitalni detoks – zavestna omejitev ali prekinitev uporabe družbenih omrežij za določen čas. Ni treba, da gre za dramatično gesto brisanja vseh računov. Dovolj je začeti z manjšimi koraki: izklopiti obvestila, nastaviti dnevno časovno omejitev ali si rezervirati prvo uro po prebujanju in zadnjo uro pred spanjem kot čas brez telefona. Te navidezno majhne spremembe lahko presenetljivo močno vplivajo na splošno počutje.
Pomembno je tudi zavestno skrbeti za to, kaj sledimo. Algoritmi nam servira vsebine, ki generirajo odzive – in močna čustva, vključno z zavistjo ali hrepenenjem, so natanko to, kar platforme potrebujejo. Prenehati slediti računom, ki v nas vzbujajo občutke nezadostnosti, in jih nadomestiti z vsebinami, ki nas navdihujejo ali zabavajo, je eden najpreprostejših načinov za spremembo izkušnje na družbenih omrežjih. To ni sebično – to je mentalna higiena.
Pot nazaj k lastnemu življenju
Prenehati se primerjati z Instagramom ne pomeni zavreči družbenih omrežij kot takih ali postati digitalni puščavnik. Pomeni spremeniti odnos do njih – iz pasivnega potrošnika postati zavestni uporabnik. In za to je treba pozornost preusmeriti nazaj k lastnemu življenju, vrednotam in temu, kar nam resnično prinaša veselje.
Psihologi v tem kontekstu pogosto govorijo o pojmu »gratitude practice« – namernem usmerjanju pozornosti na to, za kar smo hvaležni. Raziskave, objavljene na primer v reviji Journal of Positive Psychology, kažejo, da redna praksa hvaležnosti dokazano zmanjšuje stopnjo socialnega primerjanja in povečuje splošno življenjsko zadovoljstvo. Ni treba, da gre za zapletene rituale – dovolj je, da vsak večer zapišemo tri stvari, ki so tisti dan šle dobro.
Prav tako pomembno je zavestno vlagati čas v dejavnosti, ki potekajo zunaj zaslona. Gibanje v naravi, kuhanje, ročna dela, srečevanje s prijatelji iz oči v oči – vse to so dejavnosti, ki prinašajo občutek izpolnitve ravno zato, ker so resnične in prisotne. Nobena objava na Instagramu ne more posredovati občutka, ki pride po uri hoje po gozdu ali po pogovoru z bližnjim človekom, ki nas resnično pozna.
Vredno je razmisliti tudi o tem, kaj nas k družbenim omrežjem sploh vleče. Iščemo navdih? Zabavo? Stik z drugimi? Ali raje beg pred dolgočasjem, anksioznostjo ali neprijetnimi občutki? Če je Instagram način, kako se izogniti lastnim čustvom, je primerjanje z drugimi le simptom globljih vzorcev. V takem primeru je lahko zelo koristno pogovoriti se s psihologom ali terapevtom, ki lahko pomaga te vzorce prepoznati in spremeniti.
Veliko vlogo igra tudi okolje, v katerem živimo in ustvarjamo svojo vsakodnevnost. Zdrav življenjski slog ni le o tem, kaj jemo ali kako se gibamo – je tudi o tem, s kakšnimi dražljaji hranimo svojo misel. Zavestna izbira vsebin, ki jih konzumiramo, je enako pomembna kot zavestna izbira hrane na krožniku. Obkrožiti se s stvarmi, ki nas resnično veselijo – naj gre za knjige, glasbo, naravo ali kakovostne izdelke, ki odražajo naše vrednote – ustvarja trdnejšo osnovo za to, da se dobro počutimo v svoji koži, brez potrebe po primerjanju s kom na zaslonu.
Kot je rekel pisatelj in filozof Alain de Botton: »Kdor primerja, trpi.« In čeprav je ta misel stara, v dobi družbenih omrežij dobiva povsem novo razsežnost.
Na koncu gre za preprosto, a globoko resnico: naše življenje se ne odvija na zaslonu telefona. Odvija se v trenutkih, ki jih ne delimo, v odnosih, ki ne potrebujejo všečkov, in v tihem zadovoljstvu, ki ne zahteva občinstva. Prej ko se naučimo vračati pozornost ravno tja, manj prostora ostane za primerjanje z življenji, ki so po svoji naravi vedno le izsek, nikoli celotna slika.
