Ples zdravi telo in um ne glede na izkušnje
Obstaja trenutek, ki ga večina ljudi pozna. Zaigra priljubljena pesem, noge se same začnejo premikati, telo se naravno ziblje v ritmu – in potem pride ta misel: Ampak jaz vendar ne znam plesati. In gibanje se ustavi. Pri tem se prav v tistem spontanem impulzu skriva nekaj zelo dragocenega – naravna potreba telesa, da se izrazi z gibanjem, sprosti napetost in se poveže samo s seboj. Ples kot gibalna terapija namreč sploh ne temelji na tehnični popolnosti. Ni pomembno, ali je nekdo obiskoval ure salse ali baleta. Pomembno je le, da se giblje.
V zadnjih letih gibalna terapija s plesom postaja vse bolj prepoznavna tako v strokovni kot laični javnosti. Pri tem ne gre za nobeno moderno muho – gre za pristop z globokimi koreninami v psihologiji in fizioterapiji, ki se uveljavlja od zdravljenja depresij prek dela s travmo do podpore kognitivnih funkcij pri starejših. In kaj je pri tem najboljše? Vse skupaj se da izvajati doma, v dnevni sobi, v pižami, brez občinstva in brez kakršnega koli predhodnega plesnega znanja.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaj se pravzaprav dogaja v telesu in umu, ko plešemo
Ples je ena redkih dejavnosti, ki hkrati vključuje motoriko, čustva, spomin in ustvarjalnost. Med gibanjem v ritmu možgani sproščajo dopamin – nevrotransmiter, povezan z občutkom nagrade in radosti. Hkrati pada raven kortizola, hormona stresa, telo pa preide v stanje, ki je podobno meditaciji v gibanju. Ni naključje, da številne kulture po vsem svetu uporabljajo ples kot ritualno orodje za sproščanje čustev, predelavo žalosti ali praznovanje življenja.
Raziskave to potrjujejo. Študija, objavljena v reviji Frontiers in Psychology, je pokazala, da redno gibanje ob glasbi bistveno zmanjšuje simptome anksioznosti in depresije, in to primerljivo s tradicionalnimi oblikami aerobne vadbe. A ples doda še eno razsežnost – čustveno izražanje. Gibanje postane jezik, ki obide racionalni um in se neposredno dotakne tega, kar človek doživlja. Zato se v klinični praksi o plesni in gibalni terapiji govori kot o enakovredni psihoterapevtski metodi.
Za ljudi, ki nikoli niso hodili na plesne tečaje, je ta misel lahko presenetljiva. Terapevtski potencial plesa večina od nas povezuje raje s profesionalnimi plesalci ali z usmerjeno skupinsko terapijo pod vodstvom strokovnjaka. V resnici pa temeljno načelo deluje tudi pri samostojnem gibanju doma – in za začetnike je prav domače okolje lahko idealno mesto, kjer se znebijo zadržkov in se lotijo tega brez skrbi pred tujimi pogledi.
Predstavljajte si na primer Jano, štiriinštiridesetletno računovodkinjo iz Brna, ki je po napornem delovnem obdobju trpela za kronično napetostjo v ramenih in nespečnostjo. Ni hotela hoditi v fitnes, joga je ni veselila, psiholog pa se ji je zdel preveč velik korak. Začela je po naključju – nekega večera je vključila playlist priljubljenih pesmi iz devetdesetih in se kar tako gibala po kuhinji. Po treh tednih rednega »kuhinjskega plesanja« je opazila, da bolje spi in da napetost v telesu počasi popušča. Nobene tehnike, nobene lekcije – le gibanje in glasba.
Kako začeti plesati doma brez izkušenj: Praktičen pogled
Začeti plesati doma brez plesnih izkušenj je v resnici enostavnejše, kot se zdi, a tudi tukaj velja, da malo zavestnega pristopa pomaga izvleči iz gibanja kar največ. Ne gre za to, da bi se naučili korakov ali posnemali koreografijo z YouTuba. Gre za to, da ustvarite prostor, v katerem se telo lahko svobodno odziva na glasbo.
Prvi korak je izbira glasbe. Ritem in tempo igrata ključno vlogo – počasnejše melodije podpirajo introspekcijo in sprostitev, hitrejši ritmi pomagajo ventilirati frustracijo ali energijo. Idealno je sestaviti playlist, ki vsebuje oboje, in pustiti telesu, da se naravno odziva na spremembe. Ne obstaja pravilno ali napačno gibanje – vsako gibanje, ki izhaja iz notranjega impulza, je pravilno.
Pomemben je tudi prostor. Ni potrebna velika dvorana – zadostuje odmaknjena mizica v dnevni sobi ali prosto mesto v spalnici. A tudi simbolična »priprava prostora« ima svoj psihološki učinek. Odložitev telefona, ugasnitev stropne luči in prižig svetilke, morebitna prižgana sveča ali uporaba naravnega difuzorja z eteričnimi olji – vse to pomaga možganom, da preklopijo v drug način in ločijo čas za gibanje od vsakodnevne naglice.
Nekateri strokovnjaki priporočajo, da začnete s tako imenovano prosto improvizacijo – gibanjem brez kakršnega koli namena ali cilja. Dovolj je zapreti oči, vključiti glasbo in se gibati tako, kot telo želi. Sprva je to lahko nerodno in neprijetno, a prav v tej nerodnosti leži terapevtska vrednost – soočenje z lastno samokritiko in postopno sproščanje od potrebe po dobrem videzu. Kot pravi pionirka plesne terapije Marian Chace: »Ples je komunikacija med ljudmi, globlja od besed.« In ta komunikacija lahko poteka tudi sama s seboj.
Za tiste, ki potrebujejo nekoliko več strukture, so prosto dostupni spletni programi, usmerjeni v gibalno improvizacijo, ali t. i. 5Rhythms – metoda, ki jo je razvila Gabrielle Roth in dela s petimi ritmičnimi vzorci (valovanje, staccato, kaos, lirika, mir) kot z zemljevidom notranjih stanj. Ta metoda ne zahteva nobene plesne podlage in je namenjena prav ljudem, ki želijo ples uporabiti kot orodje za spoznavanje sebe in sprostitev.
Telo, ki si zapomni: Gibanje kot pot do zdravja
Eden najpomembnejših vidikov gibalne terapije s plesom je delo s telesnim spominom. Telo si shranjuje čustvene izkušnje enako kot um – napetost v vratu, stisnjena čeljust ali toga hrbet niso le fizični simptomi, temveč pogosto odrazi dolgotrajne psihične obremenitve. Gibanje, ki je zavestno in doživeto, lahko ta mesta sprosti na načine, ki jih besedna terapija ni zmožna.
To načelo je temelj somatske psihologije, ki v zadnjih letih doživlja renesanso. Terapevti, kot je Bessel van der Kolk, avtor vplivne knjige Telo si zapomni travmo, poudarjajo, da mora obdelava travme in kroničnega stresa vključevati telo, ne le um. Ples in gibalna terapija sta eno od orodij, s katerimi je mogoče doseči to povezavo – in domače okolje je za to pot lahko varnejše mesto kot katera koli skupinska lekcija.
Praktičen vpliv na telesno zdravje je pri tem prav tako opazen. Reden ples – tudi v dolžini zgolj dvajset minut na dan – izboljšuje kardiovaskularno kondicijo, krepi ravnotežje in koordinacijo, povečuje gibljivost in pomaga ohranjati zdravo telesno težo. Pri starejših ljudeh raziskave vedno znova potrjujejo, da ples upočasnjuje kognitivni upad in zmanjšuje tveganje za demenco. Študija, objavljena v New England Journal of Medicine, je ugotovila, da je ples z vidika zaščite pred demenco učinkovitejši od večine drugih telesnih dejavnosti, prav zato, ker združuje gibanje z odločanjem in čustvenim doživljanjem.
Za ljudi, ki iščejo pot do gibanja, ki ne bi bila dolgočasna, izčrpavajoča ali povezana z občutkom neuspeha, je domače plesanje brez plesnih izkušenj presenetljivo dostopna alternativa. Ne zahteva nobene opreme, nobenega članstva v fitnesu niti posebnih oblačil – čeprav udobna oblačila iz naravnih materialov, ki ne omejujejo gibanja, lahko celoten doživljaj bistveno polepšajo. Ne zahteva niti določenega časa niti discipline v smislu, kot jo razumemo pri klasični vadbi. Dovolj je glasba, malo poguma in pripravljenost, da za trenutek prenehamo nadzorovati, kako izgledamo.
Kultura dosežkov in primerjanja z drugimi nas je odvadila naravnega gibanja. Družbena omrežja, polna popolnih koreografij in profesionalnih plesalcev, lahko ustvarijo vtis, da je ples za druge, za tiste »nadarjene«. A plesna in gibalna terapija temeljita na natanko nasprotni predpostavki – vsako gibanje ima vrednost, vsako telo je sposobno plesa in vsak človek v sebi nosi naravni ritem, ki ga je dovolj le znova odkriti. Morda je dovolj začeti prihodnji petkov večer, s priljubljeno pesmijo in odmaknjeno klubsko mizico. Brez gledalcev, brez ocenjevanja, le zase.
