# Kako vključiti vso družino v skupno gibanje na prostem
Vikendi v naravi, skupne sprehode po gozdu ali popoldanski izleti s kolesom – to so trenutki, ki si jih družine zapomnijo veliko dlje kot kateri koli večer pred televizijo. Pa vendar je za mnoge družine redna gibalna aktivnost na prostem bolj želja kot resničnost. Otroci se držijo zaslonov, odrasli so utrujeni po delovnem tednu in skupni čas se skrči na minimum. Kako torej prepričati celotno družino, da se redno giblje na prostem in da ji je pri tem prijetno?
Odgovor ni v strogih pravilih niti v nakupu drage opreme. Tiči v pristopu – v tem, kako okviriti gibanje na prostem, kako ga prilagoditi različnim starostnim skupinam in kako iz njega narediti nekaj, na kar se vsi veselijo. Gibanje namreč ni nujno videti kot organiziran šport ali zmogljivostni trening. Lahko je pustolovščina, igra, raziskovanje okolice ali preprosto čas, ko se družina druži brez motečih vplivov vsakdanjega življenja.
Preizkusite naše naravne izdelke
Zakaj je skupno gibanje na prostem pomembnejše, kot si mislimo
Raziskave dolgoročno kažejo, da imajo otroci, ki redno preživljajo čas zunaj v gibanju, boljšo koncentracijo, bolj zdrav spanec in nižjo stopnjo anksioznosti. Po študijah Svetovne zdravstvene organizacije bi morali otroci v starosti od 5 do 17 let vsak dan imeti vsaj 60 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti – in narava je za ta namen idealno okolje. Neravno tle, naravne ovire, spremenljivo vreme in čutni dražljaji, ki jih ponujata gozd ali park, spodbujajo telo in um na način, ki ga nobena telovadnica ne more v celoti nadomestiti.
Za odrasle velja podobna enačba. Gibanje na prostem znižuje raven kortizola, izboljšuje razpoloženje in prispeva k preprečevanju civilizacijskih bolezni. Toda poleg telesnega zdravja tu igra vlogo še en dejavnik, ki se v strokovnih besedilih omenja redkeje – kakovost družinskih odnosov. Skupno gibanje na prostem ustvarja skupne spomine, gradi zaupanje in odpira prostor za pogovore, ki doma pri večerji nikoli ne bi nastali. Kot je nekoč rekel pedagog in pisatelj Richard Louv: »Narava ni kraj, kamor se odpravimo na izlet. Je dom.« In prav ta domača vzdušnost skupne narave naredi iz družinskega gibanja na prostem nekaj več kot le zdrav navad.
Pomembno je tudi zavedati se, da gibanje na prostem ne zahteva posebnega načrta niti naročnine v klubu. Zadostujejo dobra obutev, pripravljenost in malo ustvarjalnosti. Izziv pa nastopi, ko se družina sestoji iz različno starih otrok, od katerih ima vsak drugačne potrebe, drugačen tempo in drugačne interese. Triletni otrok ne bo pretekel iste poti kot najstnik, najstnik pa verjetno ne bo navdušen nad dejavnostmi, namenjenimi vrtčevskim otrokom. Prav tu leži ključ do uspeha – najti dejavnosti, ki delujejo za vse hkrati, ali jih pametno izmenjevati tako, da se vsak počuti vključenega.
Eden najpreprostejših načinov za začetek je prenehati razmišljati o gibanju kot o cilju in ga začeti dojemati kot sredstvo. Cilj ni preteči deset kilometrov – cilj je preživeti uro skupaj zunaj. Če se po poti ustavijo pri potoku, bodo zbirali kamenje ali gradili koče iz vej, toliko bolje. Tak pristop deluje zlasti z mlajšimi otroki, ki potrebujejo prostor za spontano igro in raziskovanje.
Dejavnosti, ki so zabavne za male in velike
Ključ do skupnega gibanja za celotno družino je pestrost in prilagodljivost. Nobena dejavnost ne deluje večno in nobena ne deluje za vse enako. Zato je dobro imeti v zalogi nekaj preizkušenih možnosti in se ne bati, da jih kombiniramo ali prilagodimo glede na razpoloženje, vreme in trenutno sestavo skupine.
Pohodništvo in izleti v naravo so klasika z dobrim razlogom. Poti se lahko izbirajo glede na zahtevnost, dolžino poti pa se da prilagoditi starosti otrok in vsak izlet je drugačen – drugo letno obdobje, drug kraj, drugo presenečenje na poti. Da bi bil izlet privlačen tudi za starejše otroke ali najstnike, ki bi sicer raje ostali doma, pomaga, da jih vključimo v načrtovanje. Pustimo jim, da izberejo pot, vzamejo aplikacijo z zemljevidom ali si pripravijo lastni nahrbtnik z opremo – to jim daje občutek odgovornosti in lastništva celotnega doživetja.
Družinska kolesarjenje je še ena odlična možnost, ki deluje za vse starostne kategorije. Majhni otroci lahko sedijo v sedežu ali priklopnem vozičku, predšolski otroci na poganjalcu ali triciklu, šolski otroci pa zmorejo prekolesariti solidno pot na lastnem kolesu. Kolesarske poti po vsej Sloveniji ponujajo možnosti od mirnih ravninskih izletov vzdolž rek do zahtevnejših gorskih poti – odvisno le od tega, kaj družina zmore in kaj jo veseli. Portal Mapy.cz vsebuje tisoče označenih kolesarskih poti s profili zahtevnosti, tako da izbira primerne poti vzame le nekaj minut.
Manj očitna, a zelo učinkovita dejavnost je geocaching – sodobna oblika orientacijskega teka, pri kateri družine iščejo skrite zakladnice s pomočjo GPS koordinat. Ta dejavnost združuje gibanje, strateško razmišljanje in pustolovščino ter odlično deluje za otroke od približno šestega leta naprej. Starejši otroci in najstniki so pri geocachingu naravno vključeni, ker jih tehnologija in skrivnost preprosto privlačita. Stran geocaching.com vsebuje zemljevid skrivališč po vsem svetu in registracija je brezplačna.
Za družine z mlajšimi otroki ali za dni, ko ni razpoloženja za velik izlet, odlično delujejo preproste dejavnosti v parku ali na travniku. Letanje zmaja, igre z žogo, teki v vrečah ali preprosto lovljenje – te navidezno banalne dejavnosti so za otroke izjemno dragocene, za starše pa ponujajo možnost, da se resnično sprostijo brez načrtovanja in logistike.
Praktičen primer iz resničnega življenja dobro ponazori, kako preprosto je to lahko. Družina iz Maribora, ki ima tri otroke v starosti štiri, osem in štirinajst let, je uvedla tradicijo »nedeljske pustolovščine«. Vsako nedeljo dopoldne skupaj odidejo nekam ven – včasih je to urni sprehod po bližnjem gozdu, drugič celodenski izlet na grad ali kolesarjenje ob Dravi. Štirinajstletna hči skrbi za fotografiranje in vodi družinski fotoalbum na starem tabletu, osemletni otrok zbira naravne predmete in iz njih ustvarja kolaže, štirileten pa se preprosto igra in teka. Vsak ima svojo vlogo, vsak je vključen in po vrnitvi domov se družina zbere pri kosilu s zgodbami za pripovedovanje.
Ta primer prikazuje eno najpomembnejših načel – vsak član družine bi moral imeti svojo dejavnost, ki ga veseli in v katero se lahko poglobi. Gibanje na prostem tako preneha biti obveznost in postane ritual, na katerega se veselijo vsi.
Zanemarljiv vidik družinskega gibanja na prostem ni niti izbira ustrezne opreme. To ne pomeni zapravljati tisočake za najnovejšo zunanjo opremo, temveč imeti osnovno opremo, ki je funkcionalna, udobna in prilagojena vremenu. Kakovostna nepremočljiva jakna, udobni pohodniški čevlji in lahek nahrbtnik z vodo in malico so osnova, ki naredi vsak izlet prijetno doživetje namesto boja z mokroto in mehurji. Za otroke to velja dvojno – otrok, ki ima mokre nogavice ali ga stiskajo čevlji, ne bo navdušen spremljevalec na naslednjem izletu.
Pomemben del vključevanja celotne družine v gibanje na prostem je tudi delo z motivacijo. Majhni otroci dobro delujejo z nagradami in rituali – žig v dnevniku po vsakem izletu, posebna malica, ki jo jedo le zunaj, ali tradicija, da si po vsakem izletu domov prinesejo en kamenček. Starejši otroci in najstniki potrebujejo bolj občutek avtonomije in smiselnosti – možnost izbire poti, odgovornost za navigacijo ali konkreten cilj, kot je osvajanje določenega vrha ali zbiranje žigov. Sistem Planinske zveze Slovenije ponuja različne pohodniške značke in žigosalnike, ki so za otroke in odrasle močna motivacija za redno gibanje.
Veliko vlogo igra tudi doslednost. Enkrat na čas odpraviti se na velik izlet je odlično, toda redno gibanje na prostem – tudi če gre le za kratek sprehod po soseski ali tek do bližnjega igrišča – gradi navado, ki vztraja. Raziskave kažejo, da se redne dejavnosti, ki se izvajajo ob istem času ali isti dan v tednu, lažje zakoreninijo kot navada. Za družine to pomeni, da sobotno dopoldne ali nedeljski izlet ni vedno treba biti veličastna akcija – dovolj je, da je reden in da ga vsi pričakujejo.
Gibanje na prostem ima poleg tega še en stranski učinek, ki ga starši pogosto ne predvidijo – naravno omejuje čas, preživet pred zasloni, ne da bi bilo treba o tem sploh govoriti. Otrok, ki je dopoldne preživil v gozdu, se popoldne veliko manj domaga tablice. Telo je utrujeno s prijetno utrujenostjo, um je nasičen z novimi dražljaji in potreba po pasivni zabavi naravno upade.
Na koncu velja spomniti, da družinsko gibanje na prostem ni namenjeno dosežkom niti temu, koliko kilometrov družina zmore. Gre za prisotnost – za to, da smo skupaj na kraju, ki ni dom niti šola niti služba, kjer se čas nekoliko upočasni in kjer je vsak lahko sam svoja. Taka mesta in taki trenutki so za družino nepogrešljivi. In prej ko gibanje na prostem postane del družinske kulture, bolj naravno ga otroci sprejmejo za svojega – in ga bodo morda nekoč predali naprej svojim lastnim otrokom.
