Družbena omrežja in sprejemanje lastnega telesa
Vsak dan se na nas z zaslonov valijo stotine slik – popolnoma osvetljene postave, brezhibna koža, skrbno izbrani koti fotografij. Dovolj je le nekaj minut drsanja po Instagramu ali TikToku in človek se lahko začne spraševati: »Zakaj ne izgledam tako?« To je vprašanje, ki si ga v tišini zastavlja presenetljivo veliko ljudi, ne glede na starost, spol ali življenjski slog. Telesna samopodoba in družbena omrežja sta namreč med seboj povezana veliko bolj, kot bi se zdelo na prvi pogled, in njun medsebojni odnos si zasluži pozornost.
Pojem »telesna samopodoba« označuje to, kako človek zaznava, doživlja in vrednoti svoje lastno telo. Pri tem ne gre za objektivno resničnost – gre za subjektivno izkušnjo, ki se oblikuje od otroštva in se sproti spreminja pod vplivom okolja, kulture, medčloveških odnosov in prav tako medijev. Psihologinja dr. Phillippa Diedrichs z University of the West of England, ki se dolgoročno posveča raziskovanju telesnega samozaznavanja, opozarja, da negativna telesna samopodoba ni le kozmetični problem – lahko vodi v anksioznost, depresijo, motnje hranjenja in splošno znižanje kakovosti življenja. In prav digitalno okolje, v katerem danes preživimo znaten del dneva, to težavo krepi na način, ki ga prejšnje generacije niso poznale.
Družbena omrežja sama po sebi niso sovražnik. Omogočajo nam ostati v stiku z bližnjimi, odkrivati navdih, se učiti novih stvari in najti skupnosti, kamor spadamo. Težava nastane v trenutku, ko se iz pasivnega konzumiranja vsebin razvije nenehno primerjanje sebe z drugimi. Ameriško psihološko združenje (APA) je leta 2022 objavilo obsežno poročilo o vplivu družbenih medijev na mladostnike, v katerem je med drugim ugotovilo, da je intenzivna uporaba družbenih omrežij povezana z večjim nezadovoljstvom z lastnim telesom, zlasti pri dekletih in mladih ženskah. A to se zdaleč ne tiče le njih – naraščajoče število študij kaže, da se tudi moški in ljudje srednjih let soočajo s podobnimi pritiski, le da se o tem manj govori.
Kako to pravzaprav deluje? Mehanizem je dokaj preprost, a toliko bolj zahrbten. Algoritmi družbenih omrežij so zasnovani tako, da nam prikazujejo vsebine, ob katerih se ustavimo, ki jih všečkamo ali komentiramo. Človeški možgani pa se naravno ustavljajo ob vizualno privlačnih vsebinah – ob lepih telesih, luksuznem življenjskem slogu, popolnih jedeh. Čim več takšnih vsebin konzumiramo, tem več nam jih algoritem postreže. Tako nastane mehurček, v katerem se zdi, da ves svet izgleda kot z naslovne strani revije. Toda to, kar vidimo, je skrbno kuriran izbor. Filtri, retuša, na desetine poskusov za eno fotografijo, profesionalna osvetlitev – vse to ustvarja iluzijo, ki se je racionalno zavedamo, a jo kljub temu čustveno absorbiramo kot normo.
Zanimiv eksperiment so izvedli raziskovalci z Macquarie University v Avstraliji, ki so skupino mladih žensk razdelili na dva dela. Ena skupina je čas preživela z ogledovanjem idealiziranih fotografij na Instagramu, druga pa je pregledovala nevtralne vsebine – fotografije narave in arhitekture. Že po vsega desetih minutah je prva skupina izkazovala bistveno večje nezadovoljstvo z lastnim telesom. Deset minut. To je manj, kot večina od nas preživi ob jutranjem drsanju v postelji, preden sploh vstane.
Preizkusite naše naravne izdelke
Zakaj se nenehno primerjamo in kaj storiti glede tega
Primerjanje je globoko zakoreninjen človeški instinkt. Socialni psiholog Leon Festinger je že v petdesetih letih 20. stoletja oblikoval teorijo socialnega primerjanja, po kateri ljudje naravno vrednotijo svoje sposobnosti in mnenja tako, da se primerjajo z drugimi. V času, ko je živel Festinger, se je človek primerjal z ljudmi v svoji neposredni okolici – s sosedi, sodelavci, sošolci. Danes pa se zahvaljujoč družbenim omrežjem primerjamo z milijoni ljudi z vsega sveta, in to pogosto s tistimi, ki predstavljajo absolutni vrh na področju fizičnega videza, fitnesa ali življenjskega sloga. To je, kot bi svoj amaterski poskus kuhanja primerjali z ustvarjalinimi michelinskega chefa in se zaradi tega počutili kot slabi kuharji.
Ta vrsta primerjanja navzgor – torej s tistimi, ki jih zaznavamo kot »boljše« – ima dokazano negativen vpliv na samozavest. In družbena omrežja so na tej vrsti primerjanja praktično zgrajena. Ne prikazujejo nam povprečnega ponedeljkovega jutra nekoga drugega, ne prikazujejo nam njegovih slabih dni, dvomov ali trenutkov, ko se ne počuti dobro v svoji koži. Prikazujejo nam zmontiran highlight reel, najboljše trenutke, izbrane iz tisočev trenutkov. Mi pa jih primerjamo s svojo nefiltrirano, vsakodnevno resničnostjo.
Predstavljajte si na primer Klaro, tridesetletno učiteljico iz Maribora, ki se trudi živeti zdravo – telovadi trikrat na teden, se uravnoteženo prehranjuje in skuša dovolj spati. Kljub temu jo vsakič, ko odpre Instagram, preplavijo fotografije fitnes vplivnic s popolnimi trebušnimi mišicami, natančnimi makroji in energijo, ki kot da nikoli ne pojenja. Klara ve, da te fotografije ne predstavljajo resničnosti. Ve, da mnoge od teh žensk preživijo s telovadbo ure na dan, da je to njihovo delo, da so fotografije posnete v idealnih pogojih. Pa vendar se v njej vsakič oglasi tisti tihi glasek: »Nisi dovolj dobra.« Klarina zgodba ni izjemna – je presenetljivo univerzalna.
Kaj torej pomaga? Prvi in morda najpomembnejši korak je zavestno grajenje zavedanja o tem, kaj z nami počne vsebina, ki jo konzumiramo. Ne gre za to, da bi družbena omrežja demonizirali ali se jim povsem odrekli – to za večino ljudi ni realistično niti potrebno. Gre za to, da k njim pristopamo z odprtimi očmi. Da opazimo, kako se počutimo po dvajsetih minutah drsanja. Da opazimo, kateri profili v nas vzbujajo občutek nezadostnosti in kateri nas nasprotno navdihujejo na zdrav način. Ta razlika je ključna – navdih bi moral človeka dvigniti, ne potreti na kolena.
Zelo učinkovito orodje je tudi aktivno kuriranje lastnega feeda. Družbena omrežja nam dajejo možnost vplivati na to, kaj vidimo – dovolj je prenehati slediti profilom, ki v nas vzbujajo negativne občutke, in nasprotno začeti slediti tistim, ki promovirajo raznolikost teles, realističen pogled na zdravje in pozitiven odnos do lastnega telesa. Gibanje body positivity in body neutrality je na družbena omrežja prineslo val vsebin, ki prikazujejo telesa vseh oblik, velikosti in podob – in nas opominjajo, da lepota nima ene same podobe.
Nasveti za zdrav odnos do telesa v digitalni dobi
Grajenje zdravega odnosa do lastnega telesa je proces, ne enkratna odločitev. Zahteva potrpežljivost, prijaznost do sebe in pogosto tudi pogum, da greš proti toku kulture, ki nas uči, da je naša vrednost neposredno sorazmerna z našim videzom. Obstaja pa nekaj konkretnih korakov, ki lahko ta proces podprejo:
- Redni digitalni detoksi – tudi en dan v tednu brez družbenih omrežij lahko bistveno zmanjša anksioznost, povezano z videzom, in okrepi občutek zadovoljstva.
- Pozornost pri drsanju – ustaviti se in se vprašati: »Kako se zdaj počutim? Se po tej vsebini počutim bolje ali slabše?«
- Sledenje raznolikim profilom – namerno iskati vsebine, ki prikazujejo različna telesa, različne življenjske sloge in različne definicije lepote.
- Gibanje za veselje, ne za kazen – prenehati zaznavati telovadbo kot orodje za »popravljanje« telesa in jo začeti zaznavati kot način, kako se počutiti dobro.
- Omejevanje primerjanja – opominjati se, da ima vsak človek drugačno genetsko osnovo, drugačne življenjske pogoje in drugačno zgodbo.
- Odprt pogovor – govoriti o svojih občutkih z bližnjimi, po potrebi pa tudi s strokovnjakom, če negativna telesna samopodoba bistveno vpliva na kakovost življenja.
Kot je nekoč rekla pisateljica in aktivistka Sonya Renee Taylor: »Tvoje telo ni problem, ki ga je treba rešiti.« Ta preprost stavek v sebi nosi globoko resnico – prepogosto pristopamo k svojemu telesu kot k projektu, ki potrebuje nenehne izboljšave, namesto da bi ga zaznavali kot dom, v katerem živimo vse življenje.
Vredno je omeniti tudi to, da zdrav odnos do telesa ne pomeni nujno nenehne ljubezni do svojega videza. Koncept body neutrality, ki v zadnjih letih pridobiva na priljubljenosti, ponuja alternativo včasih nerealističnemu zahtevku »ljubi svoje telo v vseh okoliščinah«. Namesto tega predlaga, da k telesu pristopamo s spoštovanjem in hvaležnostjo za to, kar zmore – da nas nosi skozi življenje, nam omogoča objemati bližnje, zaznavati svet okoli nas in doživljati veselje ob gibanju. Ta pristop je za mnoge ljudi lahko dostopnejši in bolj trajnosten kot pritisk k brezpogojni samoljubezni.
Pomembno vlogo igra tudi to, kako pristopamo k zdravemu življenjskemu slogu kot celoti. Zdravje ni le to, kako človek izgleda – je kompleksno stanje telesne, duševne in socialne blaginje, kot ga opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija. Ko se osredotočimo na to, kako se počutimo, koliko energije imamo, kako dobro spimo in kako obvladujemo stres, namesto da bi svojo vrednost presojali po številki na tehtnici ali odrazu v ogledalu, si odpiramo pot k veliko bolj avtentičnemu in trajnostnemu pojmovanju zdravja.
In prav tu se krog sklene. Družbena omrežja nam lahko služijo kot orodje navdiha in povezovanja ali kot vir nenehnega primerjanja in nezadovoljstva. Izbira je v veliki meri na nas – ne v smislu, da bi bili krivi za to, kako se počutimo, temveč v smislu, da imamo večjo moč nad svojim digitalnim okoljem, kot se pogosto zavedamo. Vsak unfollow toksičnega profila, vsak zavesten premor od zaslona, vsak trenutek, ko se odločimo biti do sebe prijazni namesto kritični – vse to so majhni koraki, ki se postopoma seštevajo. In prav iz teh majhnih korakov je sestavljen zdrav odnos do lastnega telesa – ne popoln, ne brezhibn, ampak človeški in resničen.
