Maladaptivno dnevno sanjarjenje kot beg iz resničnosti
Vsak od nas kdaj uide v lastne misli. Na dolgočasnem sestanku, v prenatrpanem metrou ali pri pomivanju posode se um naravno pota drugam – v spomine, načrte ali fantazije. To lahkotno sanjarjenje je del človeške psihe in nam v večini primerov sploh ne škodi, nasprotno. Pomaga nam pri predelovanju čustev, načrtovanju prihodnosti ali preprostem počitku od resničnosti. Obstaja pa meja, za katero se ta navidezno nedolžna dejavnost spremeni v nekaj veliko bolj zapletenega. In prav tam stopi na oder tako imenovano maladaptivno dnevno sanjarjenje.
Ta pojav ni le o tem, da nekdo »preveč sanja«. Gre za intenzivno, ponavljajoče se in v veliki meri nenadzorljivo potapljanje v razdelane notranje svetove, ki lahko človeku znatno otežuje vsakodnevno življenje. In čeprav se o njem v slovenski družbi le redko govori, strokovnjaki in ljudje, ki to sami doživljajo, potrjujejo, da gre za resničen in nezanemarljiv psihološki pojav.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaj točno je maladaptivno dnevno sanjarjenje – in kaj ni
Pojem »maladaptivno dnevno sanjarjenje« je prvič uvedla izraelska psihologinja Eli Somer v začetku dvajsetih let tega stoletja. Opisala ga je kot stanje, v katerem človek preživi izjemno dolge ure v živih, filmskih fantazijah, ki imajo lastne like, zgodbe in dogajanje. Ti ljudje niso pasivni opazovalci svojih sanj – so njihovi aktivni ustvarjalci in igralci. Mnogi pri tem opisujejo, da med sanjarjenjem gestikulirajo, hodijo sem in tja po sobi ali si tiho mrmrajo dialoge.
Pomembno je ločiti maladaptivno sanjarjenje od navadne ustvarjalnosti ali na primer od pisanja leposlovja. Pisatelj, ki izmišljuje zgodbe, ima nadzor nad svojimi fantazijami – kadarkoli lahko vstane od mize in se posveti drugim stvarem. Človek z maladaptivnim sanjarjenjem ta nadzor izgubi. Fantazije ga posrkajo brez njegove zavestne privolitve, prihajajo ob neprimernem času in trajajo tako dolgo, da posegajo v delo, odnose in spanje. Po raziskavi, objavljeni v strokovni reviji Frontiers in Psychiatry, lahko nekdo s tem stanjem preživi v dnevnem sanjarjenju štiri do osem ur na dan – ali celo več.
Torej ne gre le za raztresenost ali lenost, kot je včasih ocenjeno od zunaj. Gre za psihično stanje s konkretnimi posledicami, ki si zasluži pozornost in razumevanje.
Kdaj sanjarjenje postane beg od resničnosti
Naravno se porodi vprašanje: zakaj sploh nastane takšna oblika bega od resničnosti? Psihologi se strinjajo, da maladaptivno dnevno sanjarjenje zelo pogosto nastane kot odziv na boleče življenjske izkušnje. Travma iz otroštva, trpinčenje, čustvena zanemarjenost, kronična osamljenost ali občutek, da človek v svojem resničnem življenju nikamor ne sodi – to so najpogostejši sprožilci. Notranji svet postane varno zatočišče, kjer veljajo drugačna pravila, kjer je človek sprejet, ljubljen ali uspešen.
Predstavljajmo si konkreten primer: otrok, ki odrašča v disfunkcionalni družini in v šoli nima prijateljev, začne preživljati ure pri oknu in v svojem umu graditi vzporedni svet, kjer ima zveste prijatelje, ljubečo družino in pustolovsko življenje. Sprva mu to pomaga preživeti težko obdobje. Toda ko leta minejo, se ta mehanizem tako utrdi, da kot odrasla oseba ne more sedeti za delovnim mizo več kot nekaj minut, ne da bi ga um potegnil nazaj v svoje fantazijsko kraljestvo. Resnični odnosi se mu zdijo plitki in neizpolnjujoči v primerjavi z izmišljenimi. In prav tu leži jedro problema.
Kot je lucidno opazil švicarski psiholog Carl Gustav Jung: »Kdor gleda navzven, sanja. Kdor gleda navznoter, se prebuja.« V primeru maladaptivnega sanjarjenja pa je paradoks v tem, da pogled navznoter ne vodi k prebujenju, temveč k še globljem spanju – k begu, ki sčasoma postane odvisnost.
Mnogi strokovnjaki ta stanje primerjajo z vedenjskimi odvisnostmi, kot je odvisnost od video iger ali družbenih omrežij. Možgani se naučijo iskati prijetne občutke, povezane s sanjarjenjem, in jih začnejo dajati prednost pred manj stimulirajočimi, a resničnimi dejavnostmi. Vsak stres, dolgčas ali neprijetno čustvo postane sprožilec bega v fantazijo. Krog se zapre.

Kako prepoznati maladaptivno sanjarjenje in kaj storiti z njim
Prepoznavanje maladaptivnega dnevnega sanjarjenja pri sebi ali pri bližnjih ni vedno enostavno, ker je navzven lahko videti le kot zamišljenost ali nepozornost. Obstajajo pa nekateri značilni znaki, na katere se splača osredotočiti:
- Fantazije so zelo podrobne, imajo ponavljajoče se like in zgodbene linije, ki se razvijajo skozi mesece in leta.
- Sanjarjenje sproži konkretne dražljaje – glasba, filmi, knjige ali določeni gibi.
- Človek se med sanjarjenjem fizično giblje, gestikulira ali oddaja zvoke.
- Prekinitev fantazije povzroča razdražljivost ali tesnobo.
- Resnično življenje se v primerjavi z notranjim svetom zdi dolgočasno in neizpolnjujoče.
- Sanjarjenje negativno vpliva na produktivnost, odnose ali spanje.
Če se kdo v teh točkah prepozna, je prvi in najpomembnejši korak osvoboditev od sramu. Mnogi ljudje z maladaptivnim sanjarjenjem o svojem stanju leta ne povedo nikomur, ker se bojijo, da bodo označeni za »nore« ali »infantilne«. Medtem pa raziskave nakazujejo, da gre za razmeroma razširjen pojav – le da o njem večina strokovne in laične javnosti doslej ni vedela dovolj.
Psihoterapija, zlasti kognitivno-vedenjski pristop, je lahko zelo učinkovita. Terapevt pomaga klientu razumeti, katere čustvene potrebe sanjarjenje izpolnjuje, in iskati bolj zdrave načine za zadovoljevanje teh potreb. Pomemben del terapije je tudi delo z izvorno travmo ali viri nezadovoljstva, ki so sanjarjenje kot mehanizem bega prvotno sprožili.
Poleg terapije ima ključno vlogo tudi splošni življenjski slog. Znanstvene študije znova in znova potrjujejo, da imata redna telesna dejavnost, zadosten spanec in uravnotežena prehrana neposreden vpliv na psihično ravnovesje ter sposobnost uravnavanja misli in čustev. Gibanje v naravi, meditacija ali joga lahko pomagajo ukoreniti um v sedanjem trenutku in zmanjšati pogostost nenadzorovanega sanjarjenja. Ne gre za čudežne recepte, temveč za postopno gradnjo navad, ki dajejo psihi trdnejšo osnovo.
V kontekstu zdravega življenjskega sloga velja omeniti tudi vpliv okolja, v katerem človek živi in dela. Prenatrpano, kaotično ali kemično obremenjeno okolje lahko povečuje stres in s tem posredno krepi težnjo k begu od resničnosti. Nasprotno pa mirno, naravno in zavestno urejeno okolje – bodisi z naravnimi materiali, zeliščnimi izdelki ali ekološko prijaznim pristopom k gospodinjstvu – prispeva k splošni dobrobiti uma. Ne gre za modni trend, temveč za praktičen pristop k skrbi za sebe.
Zanimivo je tudi to, kako je maladaptivno sanjarjenje povezano z ustvarjalnostjo. Mnogi ljudje, ki gredo skozi to stanje, imajo izjemno bogato domišljijo in izrazit ustvarjalni potencial. Izziv ni v tem, da bi to sposobnost zatrli, temveč da se naučijo usmerjati jo konstruktivno – v pisanje, likovno umetnost, glasbo ali druge oblike ustvarjanja, ki notranje svetove preoblikujejo v nekaj, kar je mogoče deliti in kar ima vrednost. Nekateri terapevti ta pristop neposredno podpirajo kot del terapevtskega procesa.
Čeprav maladaptivno dnevno sanjarjenje zaenkrat še ni uvrščeno v glavne diagnostične priročnike, kot sta DSM-5 ali MKN-11, v zadnjih letih zanimanje strokovne skupnosti za ta pojav znatno narašča. Mednarodna zveza za preučevanje maladaptivnega sanjarjenja združuje raziskovalce in ljudi z izkušnjo tega stanja ter aktivno dela na njegovem boljšem razumevanju in priznavanju. To je dobra novica za vse, ki se soočajo s to tematiko – niso sami in znanost se začenja resno ukvarjati z njihovimi izkušnjami.
Maladaptivno dnevno sanjarjenje kot beg od resničnosti je hkrati fascinanten in boleč pojav. Kaže, kako močan je človeški um v svojem prizadevanju, da nas zaščiti pred bolečino, a tudi kako zlahka se zaščitni mehanizem lahko spremeni v past. Razumevanje tega stanja – brez obsojanja, z empatijo in radovednostjo – je prvi korak k temu, da notranji svet preneha biti beg in postane vir moči.