Zakaj je sindrom prevaranta pogost in kako se z njim spoprijeti

Kaj če niste tako dobri, kot mislijo drugi? Sindrom prevaranta in kako z njim živeti

V glavi zveni nekako takole: »Sploh ne spadam sem. Samo imel sem srečo. Če bi ljudje vedeli, kdo v resnici sem, me ne bi imeli za uspešno osebo.« Če vam te misli niso tuje, morda doživljate sindrom prevaranta – psihološki pojav, ki lahko omaja tudi največji uspeh.

Čeprav se o njem govori več šele v zadnjih letih, to stanje ni nikakršna novost. Že leta 1978 sta ga opisali psihologinji Pauline Clance in Suzanne Imes, ko sta opazili, da imajo številne uspešne ženske težnjo, da svoje rezultate pripisujejo naključju, precenjevanju s strani okolice ali pretiranemu trudu, ne pa svojim sposobnostim. In niso bile le ženske – enako so se počutili tudi moški, le da so o tem manj govorili.

Danes se ocenjuje, da do 70 % ljudi v določeni fazi življenja doživi občutke, ki ustrezajo temu sindromu. O njem so govorili igralci, kot je Tom Hanks, podjetniki, kot je Howard Schultz, ali slavna pisateljica Maya Angelou. In čeprav bi se lahko zdelo, da zadeva le izjemno uspešne ljudi, je resničnost drugačna – sindrom prevaranta lahko prizadene kogar koli, ne glede na starost, področje ali dosežene rezultate.

Zakaj se počutimo kot prevaranti?

Bistvo sindroma prevaranta (včasih imenovanega angleško kot imposter syndrome) je globoko zakoreninjeno prepričanje, da naši uspehi niso zasluženi. Ljudje s tem sindromom verjamejo, da so bili le ob pravem času na pravem mestu, da se njihova okolica moti, ko jih ima za kompetentne, ali da je vse, kar so dosegli, rezultat naključja.

Pogosto se to začne že med študijem, ko se študenti bojijo spregovoriti, ker verjamejo, da njihovi sošolci vedo več. Kasneje, v zaposlitvi, se bojijo zaprositi za napredovanje ali sprejeti odgovorno nalogo, ker menijo, da si tega ne zaslužijo. In tudi ko dosežejo uspeh – objavijo članek, pridobijo grant, vodijo ekipo, ustanovijo podjetje – namesto veselja pride tesnoba: »Tokrat mi je uspelo, ampak naslednjič se bo zagotovo razkrilo, da tega ne zmorem.«

Sindrom se kaže različno – nekateri ljudje se umikajo iz situacij, kjer bi lahko bili ocenjeni, drugi se nasprotno preobremenjujejo, delajo ponoči in nenehno poskušajo svoje domnevne pomanjkljivosti kompenzirati. Rezultat je kronični stres, tesnoba, izgorelost in v nekaterih primerih tudi depresija.

Preizkusite naše naravne izdelke

Nobilis Tilia Inhalacijska palica proti stresu

To ni samo nizka samozavest

Na prvi pogled se lahko zdi, da je sindrom prevaranta le druga oblika nizke samozavesti. Resničnost je pa bolj zapletena. Veliko ljudi s tem sindromom deluje navzven samozavestno, so zgovorni, uspešni, imajo izkušnje – a znotraj se spopadajo z globokimi dvomi o lastni vrednosti. Zanimivo je, da ta pojav pogosto prizadene predvsem tiste, ki so resnično kompetentni, ker prav oni najbolje razumejo kompleksnost svojih področij in vidijo, koliko še »ne znajo«.

Poleg tega igrajo vlogo tudi kulturni in socialni kontekst. Ljudje iz marginaliziranih skupin – na primer ženske v tehničnih področjih, ljudje druge etnične pripadnosti ali prva generacija študentov v družini – se s tem sindromom spopadajo pogosteje, ker se počutijo kot outsiderji v okolju, kjer niso dovolj zastopani. »Dvom vase začne postajati norma, ko nihče drug okoli vas ni podoben vam,« je rekla enkrat profesorica ameriške univerze v intervjuju za Harvard Business Review.

Kako se s tem spoprijeti?

Če se v tem prepoznate, vedite, da niste sami. Dobra novica je, da se sindrom prevaranta da obvladati – ne nujno odstraniti, ampak se naučiti z njim živeti tako, da vas ne omejuje.

Eden prvih korakov je poimenovanje problema. Veliko ljudi se šele do trenutka, ko o sindromu preberejo ali o njem slišijo na predavanju, ne zaveda, da njihovi občutki niso osamljeni. Že samo spoznanje, da obstaja nekaj takega, kot je sindrom prevaranta, lahko prinese olajšanje.

Nadalje pomaga govoriti o svojih občutkih z drugimi – s kolegi, prijatelji, mentorjem. Odprt pogovor pogosto razkrije, da imajo tudi drugi podobne dvome. S tem nastane prostor za deljenje izkušenj in naravno se oslabi občutek izolacije, ki ta sindrom pogosto spremlja.

Koristno je tudi prevetriti lastna pričakovanja. Ljudje, ki trpijo za tem sindromom, imajo pogosto pretirano visoke zahteve do lastnega delovanja. Učijo se, da je dovolj biti »dovolj dober«, ne pa popoln. To ne pomeni zniževanja ambicij, ampak bolj zdrav odnos do sebe.

Nazadnje je dobro si zavestno opominjati na lastne uspehe – pisati si na primer dnevnik, kamor si vsak teden zabeležite, kaj vam je uspelo, kaj ste se naučili, kaj ste premagali. Tak pregled konkretnih dokazov vas lahko v trenutkih dvomov vrne nazaj na tla.

Resnični primer - Tereza, začetnica arhitektka

Tereza je diplomirala iz arhitekture z odliko in takoj po šoli dobila mesto v uglednem ateljeju. Kljub temu je nenehno čutila, da so se zmotili, ko so jo sprejeli. Ko je predstavila načrt stranki, se je počutila, kot da igra gledališče – da le pretvarja, da ve, kaj dela. »Imela sem občutek, da so vsi drugi talentirani, izkušeni, samozavestni,« pravi. Po nekaj mesecih izčrpanosti je začela opažati, da se ta notranji glas ponavlja vedno znova. Pomagala ji je terapija, pa tudi pogovori s kolegi, ki so delili podobne izkušnje. Danes se ne sprašuje več, ali je dovolj dobra. Bolj se sprašuje, kaj se še lahko nauči – in to jo premika naprej.

Ko notranji kritik preglasi resničnost

Sindrom prevaranta je kot majhen glas v glavi, ki postavlja pod vprašaj vse, kar počnemo. Trdi, da lažemo okolici, da nismo dovolj kompetentni in da je karkoli nam je uspelo, bilo naključje. Ampak kot pravi ameriška psihologinja Valerie Young, ki se s to temo ukvarja več kot dvajset let: »Pravi prevaranti teh dvomov nimajo.«

To pomeni, da prav to, da dvomite, je znamenje, da vam je mar za rezultate, da imate odgovornost in da reflektirate svoje sposobnosti. Ljudje brez kančka samorefleksije ali empatije namreč redko trpijo za sindromom prevaranta.

Če torej čutite negotovost, tesnobo ali imate težnjo podcenjevati svoje sposobnosti, morda bijete boj s tem tihim, a zelo pogostim notranjim kritikom. In čeprav njegov glas nikoli popolnoma ne izgine, se lahko naučite mu prisluhniti z razdalje – in mu postopoma prenehati verjeti.

Kajti uspeh ni dokaz naključja. In priznanje drugih ni zmota. Je posledica vašega dela, strasti, truda. In zaslužite si ga.