Zbavite se kroničnega opravičevanja in živite samozavestno
Obstaja navada, ki je mnogi ljudje sploh ne zaznavajo kot težavo – kljub temu jim vsak dan zapletuje odnose, spodkopava samozavest in okolici pošilja signale, ki jih sploh ne želijo pošiljati. Gre za kronično opravičevanje, torej za prisiljeno potrebo po izrekanju »oprosti« za stvari, za katere človek v resnici ni odgovoren, ali za situacije, ki sploh ne zahtevajo nobenega opravičila. »Oprosti, da sprašujem, ampak…« »Oprosti, da motim…« »Oprosti, da imam drugačno mnenje…« Se sliši znano?
Ta vzorec vedenja je v sodobni družbi presenetljivo razširjen. Posebej opazen je pri ženskah, pri ljudeh, vzgojenih v okoljih, kjer je bil velik poudarek na skromnosti in neizstopanju, ter pri tistih, ki so v preteklosti doživeli kritiko ali zavrnitev. Pri tem ne gre za vljudnost ali izraz empatije – gre za globoko zakoreninjen mehanizem, ki človeka varuje pred konfliktom in zavrnitvijo, hkrati pa mu jemlje sposobnost samozavestnega in avtentičnega delovanja.
Preizkusite naše naravne izdelke
Od kod izvira potreba po stalnem opravičevanju?
Da bi bilo kronično opravičevanje mogoče spremeniti, je najprej pomembno razumeti, od kod izvira. Psihologi se strinjajo, da korenine tega vedenja najpogosteje segajo v otroštvo. Otroci, ki so odraščali v okolju, kjer so bile njihove potrebe obravnavane kot moteče, ali kjer je bila starševska ljubezen pogojena s tihostjo in prilagodljivostjo, so se zelo hitro naučili, da je obstajati »preveč glasno« nevarno. Opravičilo je postalo orodje preživetja – način, kako preprečiti konflikt ali ohraniti naklonjenost okolice.
V odraslosti ta mehanizem vztraja, čeprav je prvotna nevarnost že zdavnaj izginila. Možgani delujejo na podlagi naučenih vzorcev in če je bil vzorec »opraviči se in bo mir« leta nagrajevan s kratkotrajnim olajšanjem tesnobe, ga ni preprosto samo izklopiti. Raziskave na področju vedenjske psihologije kažejo, da so takšna vedenja okrepljena z negativnim pogojevanjem – torej z izogibanjem neprijetnim občutkom, ne z doseganjem nagrade. To je med drugim razlog, zakaj so tako trdovratna.
K pretiranemu opravičevanju prispeva tudi kultura. V nekaterih družbah je skromnost vrlina in asertivnost je lahko zaznana kot aroganca. Človek, ki odkrito zagovarja svoje mnenje ali zavrne zahtevo brez opravičila, je včasih označen za nevljudnega – in prav ta družbeni pritisk hrani potrebo po nenehnem opravičevanju. Ironično so tako ljudje, ki se opravičujejo največ, v mnogih primerih tisti najbolj obzirni – preprosto so se naučili, da so njihova prisotnost, mnenja in potrebe za druge breme.
Pomembno vlogo igra tudi nizka samozavest. Človek, ki globoko verjame vase, se ne potrebuje opravičevati za to, da zaseda mesto v svetu. Nasprotno pa tisti, ki se počuti manjvrednega ali nezaželenega, nenehno išče zagotovilo, da je njegova prisotnost sprejemljiva – in opravičilo je hiter, čeprav začasen način, kako si takšno zagotovilo izboriti.
Predstavljajmo si konkretno situacijo: Jana dela v odprtem pisarniškem prostoru. Vsakič, ko potrebuje od kolega informacijo za projekt, začne svoje vprašanje z besedami »Oprosti, da motim, ampak…« – in to tudi takrat, ko je kolega plačan za sodelovanje in je vprašanje popolnoma legitimen del delovnega procesa. Jana se sploh ne zaveda, da s tem ne le znižuje lastne avtoritete, temveč kolegu tudi nezavedno sporoča, da so njene potrebe manj pomembne od njegovega miru. Sčasoma jo kolegi začnejo prezirati, čeprav opravlja odlično delo.
Zakaj nehati: kaj kronično opravičevanje dejansko povzroča
Na prvi pogled se morda zdi, da je pogosto opravičevanje bolj neškodljiva slaba navada kot resna težava. Nasprotno je res. Pretirano opravičevanje ima merljive učinke na kakovost odnosov, poklicni razvoj in duševno zdravje.
Eden najpomembnejših učinkov je izguba verodostojnosti. Ko se nekdo opravičuje za vsako malenkost, drugi prenehajo jemati njegova opravičila resno – s tem pa izgubijo težo tudi tista opravičila, ki so resnično na mestu. Psihološka raziskava, objavljena v reviji Frontiers in Psychology, je pokazala, da so ljudje, ki se opravičujejo prepogosto, v očeh drugih zaznani kot manj kompetentni in manj samozavestni od tistih, ki opravičilo uporabljajo zmerno in ciljno.
Drug učinek je kronična utrujenost in čustvena izčrpanost. Nenehno nadzorovanje sebe, anticipacija morebitnih prestopkov in iskanje ustrezne formulacije opravičila je mentalno zahtevno. Ljudje s tem vzorcem vedenja so bistveno bolj nagnjeni k tesnobi in izgorelosti, ker je njihov notranji dialog nenehno zaposlen z vprašanji, kot so: »Ali sem naredil kaj narobe? Ali sem koga užalil? Ali bi bilo bolje, da bi molčal?«
Kronično opravičevanje tudi krepi negativno podobo o sebi. Vsako nepotrebno opravičilo je namreč nezavedna sporočilo lastnim možganom: »Naredil sem kaj narobe.« Čeprav човek v to zavestno ne verjame, ponavljanje tega vzorca postopoma poglablja prepričanje, da je resnično nenehno v nečem »zaostale«. Kot je pronicljivo opazil pisatelj in psihoterapevt Nathaniel Branden: »Samospoštovanje ni luksuz – je nujen pogoj za normalno in zdravo življenje.« In kronično opravičevanje je neposreden napad na to samospoštovanje.
Kako nehati s kroničnim opravičevanjem
Dobra novica je, da gre za naučeno vedenje – in naučeno vedenje se da odvaditi. To ne zahteva nobenih dramatičnih sprememb osebnosti ali let terapije, čeprav je ta lahko zelo koristna. Potrebuje predvsem zavestno pozornost, potrpežljivost in pripravljenost biti do sebe iskren.
Prvi korak je zavedanje lastnih vzorcev. Mnogi ljudje se opravičujejo povsem samodejno, ne da bi si tega sploh bili svesti. Pomaga, če en teden opazujemo, kdaj in za kaj se opravičujemo. Lahko si vodimo kratek dnevnik ali si preprosto ob koncu dneva prikličemo v spomin tri situacije, v katerih je zazvenelo »oprosti«. Kmalu se pokaže, ali je šlo za resnično napako ali le za refleks.
Naslednji korak je nadomestitev opravičila z drugim izrazom, ki bolje ustreza situaciji. Namesto »Oprosti, da sprašujem« lahko rečemo »Imam vprašanje zate.« Namesto »Oprosti, da motim« zadostuje preprosto »Potrebujem tvojo pomoč.« Namesto »Oprostite, da imam drugačno mnenje« lahko rečemo »Jaz to vidim nekoliko drugače.« Te formulacije so enako vljudne, a ne oddajajo signala manjvrednosti. So neposredne, jasne in spoštujejo tako govornika kot poslušalca.
Zelo koristno je tudi naučiti se razlikovati med resničnim in refleksnim opravičilom. Resnično opravičilo je na mestu takrat, ko je človek nekomu resnično storil škodo, ni izpolnil obveznosti ali ravnal neprimerno. V takem primeru je opravičilo izraz integritete in ima veliko vrednost. Refleksno opravičilo pa prihaja samodejno, brez konkretne napake – le kot način, kako ublažiti namišljeno napetost ali se izogniti namišljenemu konfliktu.
Pomaga tudi delo s telesno reakcijo. Kronično opravičevanje je tesno povezano s tesnobo, ki se kaže telesno – s stiskanjem v prsih, napetostjo v ramenih, pospešenim dihanjem. Naučiti se prepoznati te signale in zavestno upočasniti reakcijo daje prostor za izbiro: Ali se res za kaj opravičujem? Je to potrebno? Tehnike, kot sta zavestno dihanje ali kratka pavza pred odgovorom, lahko v tem pogledu naredijo presenetljivo veliko razliko.
Za tiste, ki iščejo globlje razumevanje lastnih vzorcev, je lahko zelo koristno delo s terapevtom ali coachem, usmerjenim v osebni razvoj. Ameriško psihološko združenje večkrat poudarja, da je kognitivno-vedenjska terapija ena najučinkovitejših metod za spremembo samodejnih miselnih vzorcev – in kronično opravičevanje je natanko takšen vzorec.
Pomembno je tudi gojiti zdrav odnos do napak. Velik del kroničnega opravičevanja izhaja iz prepričanja, da je napaka nesprejemljiva – in opravičilo je način, kako jo hitro »razveljaviti«. V resnici so napake naravni del človekovega delovanja. Sprejeti to dejstvo ne pomeni biti brezbrižen ali neodgovoren. Pomeni le prenehati se kaznovati za to, da smo ljudje.
Omeniti velja, da lahko sprememba tega vzorca vedenja sprva povzroči nelagodje – in to ne le pri samem človeku, temveč tudi pri njegovi okolici. Ljudje, ki so bili navajeni na nenehno popustljivost in opravičevanje, so lahko presenečeni nad novo neposrednostjo in nanjo reagirajo nenavadno. To ne pomeni, da je sprememba slaba. Nasprotno – zdravi odnosi so tisti, v katerih imata obe strani prostor za izražanje brez nenehnega opravičevanja.
Kronično opravičevanje ni izraz vljudnosti – je izraz strahu. In strah, čeprav razumljiv in globoko človeški, ni dober svetovalec pri gradnji samozavestnega in izpolnjenega življenja. Prenehati se opravičevati za svojo eksistenco, za svoja vprašanja, za svoje potrebe in za svoj prostor v svetu je eden najpomembnejših korakov k resnemu samospoštovanju. In samospoštovanje – kot dobro vedo tisti, ki so si ga zgradili – se vrne v vsako področje življenja: v odnose, v delo, v zdravje in v vsakodnevno dobro počutje.
