Sindrom pridne deklice vas izčrpava bolj, kot slutite
Obstaja en vedenjski vzorec, ki se je v naši družbi tako globoko zakorenil, da se ga mnoge ženske niti ne zavedajo. Kaže se z nenehnim prikimavanjem, kronično potrebo po ugajanju in tihim odlaganjem lastnih potreb nekam na dno namišljenega seznama prioritet. Psihologi in coachi za ta pojav uporabljajo izrazit termin – sindrom pridne deklice. In čeprav se na prvi pogled morda zdi, da je biti »pridna« vendarle pozitivna lastnost, je resničnost veliko bolj zapletena. Za fasado nasmeha in pripravljenosti se namreč pogosto skrivajo izčrpanost, frustracija in občutek, da človek pravzaprav ne živi svojega lastnega življenja.
Kako torej prenehati živeti za druge in začeti živeti zase, ne da bi človek postal sebičnež? Prav o tem govori ta članek – o poti do zdravega samozavedanja, avtentičnosti in sposobnosti reči »ne« brez slabe vesti.
Korenine sindroma pridne deklice segajo globoko v otroštvo. Deklice so od malega vzgojene tako, da so prijazne, poslušne, ustrežljive in nekonfliktne. »Bodi pridna deklica,« slišijo od staršev, učiteljev in starih staršev. In medtem ko se pri fantih asertivnost in prebojnost pogosto spodbujata, se isto vedenje pri deklicah neredko ocenjuje kot predrznost ali nevzgojenost. Rezultat je, da si mnoge ženske v odraslost odnesejo prepričanje, da je njihova vrednost odvisna od tega, kako koristne in prijetne so za svojo okolico. Ameriška psihologinja Harriet Braiker je temu pojavu posvetila celotno knjigo The Disease to Please, v kateri opisuje, kako se iz želje po ugajanju postopoma razvije odvisnost, ki prevzame celotno človekovo življenje.
Toda ta odvisnost ima svojo ceno. In ta je običajno visoka. Ženske s sindromom pridne deklice pogosto trpijo zaradi kroničnega stresa, tesnobe in občutka praznine. Paradoksalno se počutijo osamljene tudi sredi ljudi, ker so odnosi, ki jih gradijo, postavljeni na njihovem nenehnem dajanju, ne pa na resnični vzajemnosti. Rečejo »da«, ko želijo reči »ne«. Prevzemajo naloge v službi, ki jim ne pripadajo. Opravičujejo se za stvari, za katere se jim ni treba opravičevati. In počasi, neopazno izgubljajo stik same s seboj – s svojimi resničnimi željami, potrebami in mejami.
Morda bo zdaj kdo ugovarjal, da vendar ni nič narobe s prijaznostjo in obzirnostjo. In to je povsem res. Prijaznost je čudovita lastnost – a le tedaj, ko izhaja iz svobodne izbire, ne pa iz strahu pred zavrnitvijo. Razlika med resnično prijaznostjo in sindromom pridne deklice je prav v motivaciji. Prijazen človek pomaga, ker želi. Človek s sindromom pridne deklice pomaga, ker se boji, kaj bi se zgodilo, če ne bi pomagal – da ga bodo prenehali imeti radi, da bo veljal za sebičneža, da bo izgubil naklonjenost okolice. Kot je izrazito napisala pisateljica in raziskovalka Brené Brown: »Ko se trudimo biti vse za vse, na koncu nismo nič zase.«
Preizkusite naše naravne izdelke
Kako se sindrom pridne deklice kaže v vsakdanjem življenju
Znaki tega vzorca so pogosto tako neopazni, da se jih prizadeta ženska dolgo ne zaveda. To je lahko kolegica, ki vedno ostane v službi nadure, da pomaga drugim pri njihovih projektih, medtem ko svojih lastnih nalog ne zmore. To je lahko mati, ki se žrtvuje za družino do zadnjega diha in se potem čudi, zakaj se počuti izčrpano in nevidno. Ali prijateljica, ki je vedno na voljo, vedno posluša, vedno rešuje težave drugih – a nikoli ne govori o svojih lastnih.
Vzemimo konkreten primer. Petra, triintridesletletna računovodkinja iz Brna, je dolgo mislila, da je pač »takšna« – požrtvovalna, ustrežljiva, vedno pripravljena pomagati. V službi je redno prevzemala naloge za kolege, ki niso uspevali, in nikoli ni prosila za povišico plače, čeprav je njen delovni učinek to upravičeval. Doma je za gospodinjstvo skrbela praktično sama, ker ni želela partnerja »obremenjevati« s svojimi zahtevami. Prijatelji so jo klicali, ko so potrebovali nasvet ali pomoč, a le redko so se zanimali za to, kako je njej. Petra se je smehljala in govorila, da je vse v redu. Vse do trenutka, ko nekega jutra ni mogla vstati iz postelje. Diagnosticirali so ji sindrom izgorelosti. Šele takrat se je zavedla, da je leta živela za vse okrog sebe, le ne zase.
Petrina zgodba ni osamljen primer. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) sta kronični stres in izgorelost med najpomembnejšimi grožnjami za duševno zdravje, ženske pa so z njima nesorazmerno pogosto prizadete, med drugim prav zaradi družbenih pričakovanj, povezanih z vlogo skrbnice in »tiste pridne«. Raziskave prav tako kažejo, da ženske, ki imajo težave s postavljanjem meja, izkazujejo višjo stopnjo tesnobe in depresivnih stanj.
Sindrom pridne deklice pa se ne kaže le v medosebnih odnosih. Vpliva tudi na odnos ženske do same sebe. Ženske s tem vedenjskim vzorcem so nagnjene k temu, da so do sebe izjemno stroge. Vsako napako si očitajo, vsak neuspeh dojemajo kot osebni poraz. Perfekcionizem in samokritičnost gresta z roko v roki s potrebo po ugajanju – saj če nisem popolna, kako me ljudje lahko imajo radi? Ta notranji dialog je izčrpavajoč in destruktiven, pa vendar ga mnoge ženske dojemajo kot normalnega, ker ga poznajo od otroštva.
Pot do spremembe – kako začeti živeti zase
Dobra novica je, da sindrom pridne deklice ni nepreklicna usoda. Gre za naučen vedenjski vzorec, in kar je bilo naučeno, se lahko preuči. Pot do spremembe pa zahteva pogum, potrpežljivost in pripravljenost pogledati resnici v oči. Ne gre za to, da bi človek postal brezobziren posameznik, ki ignorira potrebe drugih. Gre za to, da najde ravnovesje – da zna dajati, pa tudi prejemati. Da zna pomagati, pa tudi reči »ne«. Da zna biti prijazna do drugih, predvsem pa do sebe.
Prvi in ključni korak je zavedanje. Brez njega nobena sprememba ni mogoča. Treba si je iskreno priznati, da človek deluje v načinu nenehnega prilagajanja okolici na račun lastnih potreb. To je lahko boleče, ker s tem pride tudi žalost nad tem, koliko časa in energije je človek namenil trudu, da bi ugajal ljudem, ki tega morda niti niso cenili. A prav to zavedanje je vrata do svobode.
Naslednji pomemben element je delo z mejami. Za ženske s sindromom pridne deklice je postavljanje meja ena najtežjih stvari sploh. Reči »ne« se jim enači s konfliktom, konflikt pa se enači z ogrožanjem odnosa. Toda zdrave meje niso zid, ki ljudi ločuje – so ograja z vrati, ki omogoča zavestno odločanje o tem, koga in kaj spustimo v svoje življenje. Psihologinja Nedra Glover Tawwab, avtorica knjige Set Boundaries, Find Peace, poudarja, da meje niso izraz sebičnosti, temveč temeljni pogoj za zdrave odnose.
Praktično je to lahko videti tako, da človek začne z majhnimi koraki. Ni mu treba takoj zavrniti velike prošnje – lahko začne s tem, da si vzame čas za premislek. Namesto takojšnjega »jasno, to zmorem« poskusi reči: »Moram premisliti, javim se ti.« Že samo ta majhen premik daje prostor za to, da se človek vpraša: Ali to res želim narediti? Ali imam za to zmogljivost? Ali to delam samo zato, da ne bi izpadel/a slabo?
Pomemben del procesa je tudi skrb zase, in to ne le v smislu sprostitvenih kopeli in obraznih mask, čeprav imajo tudi te svoje mesto. Resnična skrb zase pomeni prisluhniti svojemu telesu in umu, spoštovati svojo utrujenost, si dovoliti počitek brez občutka krivde in posvetiti čas dejavnostim, ki prinašajo veselje in izpolnitev. Pomeni tudi obdati se z ljudmi, ki odnos dojemajo kot dvosmerno ulico – ki ne le jemljejo, ampak tudi dajejo. To lahko pomeni prevrednotenje nekaterih odnosov, kar je boleče, a v končni posledici osvobajujoče.
Ne gre prezreti niti vloge strokovne pomoči. Terapija, bodisi individualna bodisi skupinska, je lahko izjemno dragoceno orodje na poti do bolj avtentičnega življenja. Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) se izkazuje kot učinkovita pri delu z globoko zakoreninjenimi prepričanji o lastni vrednosti in potrebi po ugajanju. Terapevt lahko pomaga prepoznati avtomatske misli in vzorce, ki človeka zadržujejo v pasti »pridne deklice«, ter jih postopoma nadomestiti z bolj zdravimi alternativami. V Češki republiki je mogoče poiskati kvalificirane terapevte na primer prek Češkega združenja za psihoterapijo ali portalov, namenjenih duševnemu zdravju.
Prav tako se je treba zavedati, da sprememba ne pride čez noč. Leta grajen vedenjski vzorec se ne spremeni v tednu ali mesecu. Prihajali bodo dnevi, ko se bo človek vrnil k starim navadam – rekel »da«, čeprav je želel reči »ne«, prevzel odgovornost za razpoloženje nekoga drugega ali se opravičeval za to, da ima lastno mnenje. In to je v redu. Sprememba ni linearen proces, temveč bolj spirala – človek se občasno vrača na mesta, kjer je že bil, a vsakič z večjim razumevanjem in močnejšimi orodji.
Kar je pri celotni temi sindroma pridne deklice morda najpomembnejše, je razumevanje, da živeti zase ne pomeni živeti proti drugim. Nasprotno – človek, ki dobro skrbi za lastne potrebe, ima veliko več energije in ljubezni, ki jo lahko deli z okolico. Je kot tista znana kisikova maska v letalu – najprej si jo nadenete sami, šele nato pomagate drugim. Ženska, ki se nauči spoštovati svoje meje, reči »ne« in posvetiti čas sami sebi, ni sebična. Je zdrava. In paradoksalno postane boljša partnerica, mati, prijateljica in kolegica, ker njena prijaznost izhaja iz polnosti, ne iz praznine.
Svet okrog nas se počasi spreminja. Družbeni pogovor o duševnem zdravju, mejah in avtentičnosti pridobiva na moči in vse več žensk si dovoli izstopiti iz vloge večno prilagodljive, večno nasmejajoče, večno dosegljive »pridne deklice«. In to je dobro. Ker si vsaka ženska zasluži živeti življenje, ki si ga sama izbere – ne življenja, ki ga od nje pričakujejo drugi. Biti pridna je izbira, ne dolžnost. In prav v tem razlikovanju leži ključ do resnične svobode.
