# Co znamená HELLP syndrom v těhotenství a jak ho včas poznat ## Co je HELLP syndrom? HELLP syndro
Nosečnost je za večino žensk veselo obdobje polno pričakovanja, hkrati pa čas, ko je treba posvečati povečano pozornost svojemu zdravju. Med zapleti, o katerih se ne govori dovolj, a ki so lahko resno nevarni, spada sindrom HELLP – stanje, ki lahko preseneti s hitrostjo nastopa in resnostjo simptomov. Čeprav gre za relativno redek zaplet, je to medicinski primer, ki zahteva takojšnjo pozornost in oskrbo.
Ime HELLP ni naključno – gre za kratico, sestavljeno iz angleških besed, ki opisujejo tri ključne nepravilnosti: Hemolysis (razpad rdečih krvnih celic), ELevated Liver enzymes (povišani jetrni encimi) in Low Platelets (nizko število trombocitov). Prav ta kombinacija naredi sindrom HELLP nevarno stanje, ki lahko ogrozi tako mater kot nerojenega otroka. Prvič je bil sindrom opisan leta 1982, ko ga je opisal ameriški ginekolog Louis Weinstein, ki je opazil, da nekatere nosečnice trpijo za specifično kombinacijo laboratorijskih izvidov, ki je ni bilo mogoče uvrstiti pod nobeno takrat znano diagnozo.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kdo je najbolj ogrožen in zakaj nastane HELLP
Sindrom HELLP se najpogosteje pojavi v tretjem trimesečju nosečnosti, tipično med 27. in 37. tednom, lahko pa se pojavi tudi prej ali celo kmalu po porodu. Po razpoložljivih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije prizadene resna preeklampsija in z njo povezani zapleti približno 2–8 % vseh nosečnosti po vsem svetu, pri čemer sindrom HELLP predstavlja eno od njenih najresnejših oblik.
Natančen vzrok nastanka sindroma HELLP še ni v celoti pojasnjen, vendar se strokovnjaki strinjajo, da ključno vlogo igrata posteljica in način, kako se v zgodnji nosečnosti zasidra v steno maternice. Če ta proces ne poteka pravilno, pride do motenj v prekrvavitvi posteljice, kar sproži kaskado vnetnih reakcij po vsem telesu matere. Te postopoma poškodujejo žile, jetra in krvni sistem. Gre torej za sistemsko bolezen, ki ima sicer izvor v posteljici, a se kaže po vsem organizmu.
Med ženske z višjim tveganjem za nastanek sindroma HELLP sodijo tiste, ki so v prejšnji nosečnosti že prebolele preeklampsijo ali sindrom HELLP, ženske s kronično visokim krvnim tlakom, sladkornice, ženske z boleznijo ledvic ali avtoimunskimi boleznimi. Višje tveganje imajo tudi prvorodnice in ženske, starejše od 35 let, a poudariti je treba, da sindrom HELLP lahko prizadene tudi popolnoma zdravo žensko brez kakršnih koli predhodnih dejavnikov tveganja. Prav ta nepredvidljivost ga dela posebej zahrbtnega.
Simptomi, ki jih je treba jemati resno, so na žalost pogosto zamenjani z običajnimi nosečniškimi slabostmi. Bolečina v zgornjem delu trebuha ali pod desnim rebrnim lokom, slabost, bruhanje, splošna utrujenost in malodušnost – vse to so znaki, ki jih mnoge nosečnice pripisujejo normalnemu poteku nosečnosti. Prav zato je sindrom HELLP pogosto diagnosticiran pozno, kar bistveno poslabša prognozo. Kot je opozoril profesor Baha Sibai, eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov za preeklampsijo: »Sindrom HELLP je masker – njegovi simptomi so tako nespecifični, da ga zlahka spregledamo, dokler ni prepozno.«
Kako prepoznati in diagnosticirati sindrom HELLP
Prepoznavanje sindroma HELLP je zahtevno prav zato, ker se njegovi simptomi prekrivajo s številnimi drugimi stanji. Bolečina v desnem podrebrju ali epigastriju je lahko podobna žolčnemu napadu, refluksu ali preprostim prebavnim težavam. Utrujenost in slabost sta v nosečnosti tako pogosti, da ju ženske pogosto bagatelizirajo. Pa vendar so prav ti navidezno nedolžni signali lahko prvo opozorilo.
Predstavljajmo si konkretno situacijo: triletna ženska v 34. tednu nosečnosti pride k zdravniku z občutkom, da se počuti »nekako čudno« – boli jo glava, ima slabost in čuti pritisk pod desnim rebrom. Zdravnik bi te simptome zlahka pripisal stresu ali preobremenjenosti. Toda krvni testi razkrijejo alarmantne vrednosti: razpad rdečih krvnih celic, izrazito povišane jetrne encime in nevarno nizko število trombocitov. Diagnoza je jasna – sindrom HELLP. Zahvaljujoč zgodnjemu odkritju je situacijo mogoče rešiti z nadzorovanim porodom in mati ter otrok sta na varnem. Toda ni vedno tako.
Diagnoza sindroma HELLP se postavi izključno na podlagi laboratorijskih preiskav krvi. Klinični simptomi lahko zdravnika usmerijo na pravo pot, a brez krvnih testov diagnoze ni mogoče potrditi. Zdravniki spremljajo predvsem tri kazalnike: prisotnost hemolize (razpad rdečih krvnih celic se kaže med drugim z zvišano ravnjo bilirubina in laktatdehidrogenaze), vrednosti jetrnih encimov – zlasti ALT in AST – ter število trombocitov. Po t. i. Mississippijevi klasifikaciji se sindrom HELLP deli v tri razrede glede na resnost padca trombocitov, pri čemer je razred I najresnejši.
Poleg krvnih testov se spremlja tudi krvni tlak, saj sindrom HELLP zelo pogosto spremlja preeklampsija, torej visok krvni tlak v nosečnosti skupaj z beljakovinami v urinu. Kljub temu se pri približno 15–20 % primerov sindrom HELLP pojavi brez prisotnosti preeklampsije, kar še dodatno otežuje zgodnjo diagnostiko. Ženske zato ne bi smele čakati na »klasične« simptome visokega tlaka – odsotnost teh simptomov ne izključuje sindroma HELLP.
Na kaj torej biti pozorna in kdaj nemudoma poiskati zdravniško pomoč? Zdravniki priporočajo, da takoj stopite v stik z zdravstveno ustanovo ob naslednjih simptomih:
- Nenadna ali huda bolečina v zgornjem delu trebuha, zlasti pod desnim rebrom
- Trajajoča slabost ali bruhanje v tretjem trimesečju
- Huda glavobol, ki se ne odziva na običajna zdravila
- Motnje vida – zamegljen vid, fotofobija, utripajoče pike
- Nenadni otoki obraza, rok ali nog
- Splošna malodušnost in nenavadna utrujenost, ki se slabša
Nobenega od teh simptomov ne smemo prezreti. Tudi če se na koncu izkaže, da gre za nedolžno stanje, je pregled v porodnišnici vedno boljša izbira kot čakanje doma.
Zdravljenje sindroma HELLP je v bistvu samo eno – porod. Ko je diagnoza potrjena, zdravniki praviloma pristopijo k prekinitvi nosečnosti, bodisi po naravni poti ali s carskim rezom, odvisno od stanja matere in otroka ter gestacijske starosti ploda. Če je nosečnost prezgodnja in stanje matere to dopušča, lahko zdravniki dajo kortikosteroide za pospešitev zorenja plodovih pljuč in poskusijo nosečnost podaljšati za nekaj dni. Vsak primer je individualen in odločitev je odvisna od celotne klinične slike.
Med hospitalizacijo se bolnici dajejo zdravila za znižanje krvnega tlaka, po potrebi transfuzija krvi ali trombociti ter skrbno se nadzoruje stanje jeter in ledvic. Tveganje resnih zapletov – kot so ruptura jeter, odpoved ledvic, pljučni edem ali diseminirana intravaskularna koagulacija – je realno, zato je nujna oskrba v specializirani ustanovi.
Kako se pripraviti na tveganje za sindrom HELLP
Preprečevanje sindroma HELLP v pravem pomenu besede ne obstaja – zanesljivo mu ni mogoče preprečiti. Obstajajo pa koraki, ki lahko zmanjšajo tveganje ali prispevajo k zgodnjemu odkritju. Redni prenatalni pregledi so absolutna osnova. Prav pri njih se spremljajo vrednosti krvnega tlaka, urin na prisotnost beljakovin in splošno stanje matere. Ženske z dejavniki tveganja bi morale biti nadzorovane še bolj skrbno in ob kakršnih koli odstopanjih nemudoma obvestiti svojega ginekologa.
Strokovne študije, na primer objavljene v reviji American Journal of Obstetrics and Gynecology, kažejo, da nizki odmerki acetilsalicilne kisline (aspirin), ki se jemljejo od prvega trimesečja, lahko pri rizičnih ženskah zmanjšajo verjetnost razvoja preeklampsije in njenih zapletov, vključno s sindromom HELLP. To možnost je treba individualno posvetovati z zdravnikom – ni vsaka ženska primerna kandidatka za to profilaktično zdravljenje.
Nič manj pomembno vlogo igra splošni življenjski slog. Zdrava, uravnotežena prehrana, bogata z zelenjavo, sadjem, polnozrnatimi žiti in kakovostnimi beljakovinami, podpira pravilno delovanje žil in imunskega sistema. Zadosten vnos magnezija, vitamina D in omega-3 maščobnih kislin je povezan z manjšim tveganjem za vnetne procese v telesu. To seveda ne pomeni, da pravilna prehrana popolnoma prepreči sindrom HELLP, a podpora splošnemu zdravju organizma je vedno smiselna.
Ženske, ki so sindrom HELLP že enkrat prebolele, bi morale vedeti, da je tveganje za ponovitev v naslednji nosečnosti višje – ocenjuje se na približno 3–27 % glede na različne dejavnike. Zato je pri načrtovanju naslednje nosečnosti posvet s perinatologom ali specialistom za rizično nosečnost še pred zanositvijo popolnoma ključen. Zgodnja vzpostavitev nadzora in morebitni preventivni ukrepi lahko bistveno vplivajo na potek in izid nosečnosti.
Nosečnost bi morala biti vesela pot k novemu življenju, in čeprav zapleti, kot je sindrom HELLP, obstajajo, sta poznavanje njihovih simptomov in zaupanje v lastno telo najboljše, kar lahko vsaka bodoča mamica naredi zase in za svojega otroka. Poslušati signale svojega organizma, ne podcenjevati nenavadnih simptomov in vzdrževati odprto komunikacijo s svojim zdravnikom – to so koraki, ki lahko v kritičnem trenutku resnično rešijo življenje.
