# Proč odkládáme příjemné věci, čeprav se nanje veselimo Možná ste to že doživeli: imate na mizi kn
Prokrastinacija. Beseda, ki jo večina nas zelo dobro pozna – in jo verjetno pozna celo predobro. Običajno jo povezujemo z odlašanjem neprijetnih obveznosti: davčne napovedi, obiska pri zobozdravniku, težavnega pogovora z nadrejenim ali pospravljanja omara, polne stvari, ki tam ležijo že leta. Toda psihologija nas je v zadnjih letih presenetila z enim zaskrbljujočim ugotovitvijo – enako radi odlašamo tudi z stvarmi, na katere se veselimo. Z dopustom, za katerega varčujemo leta. S tečajem joge, ki ga želimo začeti. S knjigo, ki leži na nočni omarici. Z novim ritualom skrbi zase. Zakaj to počnemo?
Odgovor ni preprost, je pa fascinanten. In razumevanje tega mehanizma lahko bistveno spremeni način, kako pristopamo k lastnemu življenju.
Preizkusite naše naravne izdelke
Prokrastinacija ni le lenoba
Priljubljena predstava prokrastinatorja kot nekoga, ki preprosto noče delati, je zelo poenostavljena. Raziskave znova in znova kažejo, da za odlašanjem stoji predvsem čustvena regulacija, ne pomanjkanje volje ali organizacijskih sposobnosti. Prokrastinacija je v osnovi način, kako se izogniti neprijetnim občutkom – in te neprijetne občutke lahko paradoksalno sproži tudi nekaj, na kar se veselimo.
Psiholog Timothy Pychyl z Univerze Carleton, eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za prokrastinacijo, to pojasnjuje takole: ljudje ne odlašajo zaradi naloge same, temveč zaradi čustev, ki jih z njo povezujejo. In ta čustva so lahko presenetljivo zapletena, tudi ko govorimo o navidezno radostnih dejavnostih.
Vzemimo konkreten primer: Jana, štiriintrideset letna grafičarka iz Brna, si vsako leto januarja reče, da bo končno začela hoditi na keramični tečaj. To je bila vedno njena sanja – delati z rokami, ustvarjati, počivati od zaslona. Tečaj obstaja, je dostopen, cena je sprejemljiva. In vseeno vsako leto pride februar, marec, april... in Jana še vedno samo razmišlja. Kaj jo ustavlja? Sama pravi, da »še ni pravi čas«. A pravi čas ne pride sam od sebe.
Ko radost postane breme
Fenomen odlašanja z prijetnimi stvarmi ima v psihologiji več poimenovanj in vzrokov. Eden izmed najzanimivejših je tako imenovani učinek odložene nagrade – naši možgani so evolucijsko nastavljeni tako, da dajejo prednost takojšnji zadovoljitvi pred bolj oddaljeno. To velja tudi obratno: prijetna stvar, ki zahteva načrtovanje, pripravo ali odločitev, se v možganih samodejno uvrsti v kategorijo »pozneje«, ker zahteva določen napor zdaj.
K temu se pridružuje še en psihološki pojav, ki ga raziskovalci imenujejo »anticipated pleasure gap« – torej vrzel med tem, kako si prijetno stvar predstavljamo, in tem, kakšna bo v resnici. Dlje ko nekaj odlašamo in idealiziramo, večje je tveganje razočaranja. In možgani to grožnjo razočaranja zaznavajo kot razlog za nadaljnje odlašanje. To je krožna past, iz katere se brez zavestnega napora težko izkopljemo.
Obstaja tudi manj razpravljan, a zelo resničen dejavnik: strah pred lastnim užitkom. Mnogi ljudje – zlasti tisti, ki so odraščali v okolju, kjer se je skrb zase štela za sebično ali nepotrebno – si podzavestno ne verjamejo, da si prijetne stvari zaslužijo. Dopust? »Še moram dokončati projekt.« Masaža? »To je vendar luksuz, ki si ga ne morem privoščiti.« Nova nega kože z naravnimi sestavinami? »Počakam, da porabim tisto staro kremo, ki mi je ostala.« Rezultat je, da se prijetne stvari odlašajo v nedogled – ne zato, ker ne bi bile dostopne, temveč zato, ker se človek počuti, kot da do njih nima pravice.
Psihologinja Kristin Neff, pionirka raziskav samosočutja, v svojih študijah znova in znova dokazuje, da imajo ljudje z nižjo stopnjo samosočutja bistveno večjo tendenco odlašati z dejavnostmi, povezanimi z lastno dobrobitjo. Pri tem ne gre za pretirano samohvalo – gre za osnovno sposobnost ravnati s seboj enako prijazno, kot bi ravnali z dobrim prijateljem.
Kaj se skriva za »še ni pravi čas«
Stavek »še ni pravi čas« je ena izmed najbolj razširjenih oblik racionalizacije prokrastinacije. Nevaren je prav zato, ker zveni razumno. Kdo bi si namreč želel začeti kaj v napačnem trenutku? A pravi čas je v večini primerov fikcija – konstrukt, ki ga naši možgani ustvarijo, da odložijo neprijetnost, povezano z odločitvijo ali spremembo.
Ta neprijetnost ima lahko številne oblike. Pri prijetnih stvareh gre pogosto za strah pred pričakovanjem – če si stvar načrtujem, se moram pripraviti tudi na to, da se lahko ponesreči ali ne izpolni mojih predstav. Če je ne naredim, ostane v varnem prostoru možnosti. Psihologi temu pravijo »keeping options open« – ohranjanje odprtih možnosti, ki nam daje iluzijo nadzora in svobode, a nas v resnici paralyzira.
Dodaten dejavnik je identiteta. Prijetne stvari, ki jih odlašamo, so pogosto povezane s tem, kdo želimo biti – z našo idealno različico sebe. Človek, ki kupuje ekološke izdelke, športno opremo ali tečaj meditacije, a jih nikoli ne uporablja, ohranja občutek, da je »takšen tip človeka«, ne da bi moral zares spremeniti. Sociologi govorijo o tako imenovanem simbolnem konzumerizmu – nakupu kot nadomestku za dejansko dejanje.
Ni naključje, da raziskave potrošniškega vedenja kažejo, da ljudje v povprečju preberejo manj kot tretjino knjig, ki si jih kupijo, opravijo manj kot polovico spletnih tečajev, na katere se prijavijo, in porabijo manj kot 60 % izdelkov za osebno nego, ki si jih priskrbijo. Nakup sam po sebi prinese kratkotrajen dopaminski val – in ta včasih zadostuje, da se počutimo, kot da smo stvar že »naredili«.
Kako iz tega
Razumevanje mehanizma je prvi korak, a samo po sebi ne zadostuje. Kaj torej zares pomaga?
Eden najučinkovitejših pristopov je tako imenovana implementacijska namera – konkreten načrt v obliki »ko nastopi X, bom naredil Y«. Raziskave psihologa Petra Gollwitzerja z Univerze v New Yorku kažejo, da ljudje, ki si določijo konkreten čas, kraj in sprožilec za načrtovano dejavnost, jo z bistveno večjo verjetnostjo dejansko izvedejo. Ni dovolj reči »vadil bom jogo«. Treba je reči »v torek ob sedmih zvečer, po službi, bom razgrnila podlogo v dnevni sobi«.
Enako pomembno je zmanjšanje prvega koraka na minimum. Želite začeti z jutranjo meditacijo? Ne začnete z dvajsetimi minutami – začnete z dvema. Želite uvesti ritual nege kože z naravnimi izdelki? Ne začnete s popolno devetkoračno rutino – začnete z enim izdelkom, eno minuto. Možgani so veliko bolj pripravljeni začeti, če je vstopna ovira nizka.
Pomaga tudi zavestno delo s tem, kar psihologi imenujejo »future self connection« – povezanost s prihodnjim jazom. Ljudje, ki si živahno predstavljajo, kako se bodo počutili, ko bodo prijetno stvar dejansko doživeli, imajo večjo motivacijo za premagovanje začetnega odpora. Ne gre za vizualizacijo v smislu magičnega mišljenja – gre za konkretno, čutno predstavljanje rezultata. Kako bo izgledala vaša koža po mesecu nege? Kako se boste počutili po prvem keramičnem tečaju? Kako se boste spremenili po dveh tednih dopusta, na katerega ste čakali leta?
Kot je nekoč rekla ameriška avtorica in trenerka Martha Beck: »Odlašanje s prijetnimi stvarmi ni le izguba radosti. Je izguba samega sebe.« Ta stavek vsebuje več resnice, kot se zdi na prvi pogled. Ko sistematično odlašamo s tem, kar nas izpolnjuje, počasi izgubimo stik s tem, kdo v resnici smo in kaj nam daje smisel.
Sem naravno sodi tudi vprašanje okolja. S prijetnimi stvarmi odlašamo tudi zato, ker nas nič ne opominja na njihovo pomembnost. Neprijetne obveznosti imajo roke, račune, opomnike. Prijetne stvari so tihe – potrpežljivo čakajo, dokler jim ne naredimo prostora. Ena izmed praktičnih strategij je zato namerno ustvarjanje opomnikov in okolja, ki prijetne stvari naredi vidne. Joga podloga vidno v kotu sobe. Knjiga na nočni omarici namesto na polici. Naravna kozmetika na kopalniški polici, ne skrita v predalu.
Skupnost in deljenje prav tako igrata svojo vlogo. Raziskave znova in znova kažejo, da zaveza drugi osebi poveča verjetnost, da dejavnost dejansko začnemo. Ni nujno, da gre za formalnega partnerja za odgovornost – zadostuje, da prijatelju rečemo »naslednji teden grem na tisti tečaj« ali se na dejavnost prijavimo skupaj z nekom bližnjim. Socialna zaveza je močan motivator, ki deluje tudi takrat, ko notranja motivacija niha.
Obstaja še ena dimenzija, o kateri se manj govori: odlašanje s prijetnimi stvarmi kot kulturni vzorec. V številnih srednjeevropskih kulturah, vključno s slovensko, se ohranja globoko zakoreninjen etos dela kot primarne vrednote. »Najprej delo, potem zabava« – ta stavek, ki ga je slišala vsaka generacija od svojih staršev, ima svoje mesto, a v svojem ekstremu vodi k temu, da »potem« nikoli ne pride. Delo je vedno prej. Obveznosti so vedno nujnejše. In prijetne stvari čakajo – leta, desetletja, včasih vse življenje.
Ni naključje, da je Svetovna zdravstvena organizacija sindrom izgorelosti uvrstila v Mednarodno klasifikacijo bolezni kot legitimen delovni fenomen. Eden ključnih simptomov je prav nezmožnost dopustiti si počitek in radost – ne zato, ker človek ne bi hotel, temveč zato, ker tega ne zna ali si tega ne dovoli. Skrb zase ni luksuz. Je pogoj za dolgoročno funkcioniranje, ustvarjalnost in smiselno življenje.
Zato naslednjič, ko si boste rekli »še ne, počakam na pravi čas« – za hip se ustavite in se vprašajte: česa točno čakam? In kaj bom izgubil, če bom čakal naprej? Prijetne stvari niso nagrada za opravljene obveznosti. So del življenja samega – in to se ne čaka na primeren trenutek. Živi se zdaj.
