Otrok levičar ne potrebuje popravka, ampak pravilno nego --- **Correction:** Let me retranslate pr
Leva roka dvignjena kot prva, svinčnik prijet z leve, žlica usmerjena v skledo z druge strani kot pri ostalih otrocih za mizo – za starše levičarja so to trenutki, ko prvič spoznajo, da bo njihov otrok svet dojeval nekoliko drugače. In prav v teh trenutkih se začne eno najpomembnejših poglavij starševstva: kako otroku levičarju pomagati, da se bo počutil sprejetega, podprtega in samozavestnega – ne popravljanega ali prepričevanega k spremembi.
Približno 10 do 15 odstotkov svetovne populacije so levičarji, pa vseeno še vedno prihaja do situacij, ko so otroci – zavestno in nezavedno – vodeni k uporabi desne roke. Stari starši to mislijo dobro, učitelji morda sploh ne opazijo, da ravnajo po ustaljenih navadah. Rezultat pa je za otroka lahko zelo neprijeten in v slabšem primeru pusti sledi, ki se vlečejo daleč v odraslost.
Preizkusite naše naravne izdelke
Zakaj je prepričevanje levičarjev k spremembi škodljivo
Možgani levičarja delujejo nekoliko drugače kot možgani desničarja. Pri večini levičarjev je dominantna desna možganska hemisfera, ki je povezana z ustvarjalnostjo, prostorskim mišljenjem in intuicijo. Prepričevanje otroka k uporabi desne roke torej ni le vprašanje udobja ali družbene konvencije – gre za poseg v naravno nevrološko nastavitev. Kot opozarja Ameriška akademija za pediatrijo, se preference roke pri otrocih razvijejo naravno do četrtega leta starosti in niso rezultat vzgoje ali naključja, temveč genetskih in nevroloških dejavnikov.
Ko je otrok prisiljen pisati, risati ali jesti z desno roko, čeprav njegovo telo instinktivno seže po levi, nastane v možganih nepotrebna obremenitev. Otrok mora porabiti veliko več energije za samo koordinacijo gibanja, namesto da bi se osredotočil na vsebino – na to, kar riše, piše ali se uči. Posledica so lahko težave s koncentracijo, počasnejši razvoj fine motorike in čustvena frustracija. Otrok namreč zazna, da nekaj dela »narobe«, čeprav v resnici počne natanko tisto, kar je zanj naravno.
V resnejših primerih, ko je bilo prepričevanje sistematično in dolgotrajno, se lahko pojavijo jecljanje, težave s prostorsko orientacijo ali povečana anksioznost. Te povezave je že v sredini 20. stoletja dokumentiralo vrsto psiholoških študij in danes je strokovna skupnost glede tega precej enotna: prepričevanje levičarjev k spremembi nima nikakršne utemeljitve in lahko povzroči resnično škodo.
Pa vseeno se v praksi še vedno srečujemo s situacijami, ko babica otroku nežno prestavi žlico v desno roko ali vzgojiteljica v vrtcu nehote pokaže, kako se drži svinčnik, in to na način, ki predpostavlja desničarja. Ne gre vedno za slabo voljo – bolj za zakoreninjene navade družbe, ki je bila skozi stoletja zgrajena za desno roko.
Kot je nekoč rekla britanska psihologinja in avtorica raziskav o lateralnosti dr. Marian Annett: »Levičarstvo ni odstopanje od norme – je drugačna norma.« In prav to sprejemanje drugačnosti kot naravne različice, ne kot problema, je temelj za zdrav pristop k otroku levičarju.
Kako otroka levičarja resnično podpreti
Podpora otroka levičarja ne pomeni ničesar prevratnega ali zapletenega. V večini primerov gre za majhne, a dosledne korake, ki otroku sporočajo, da je takšen, kakršen je, v redu. Začne se pri pripomočkih in opremi, nadaljuje se s komunikacijo z učitelji in starimi starši ter sega vse do tega, kako starši o levičarstvu govorijo – ali pa ne govorijo.
Prvi in zelo praktičen korak je opremiti otroka z orodji, ki so prilagojena levi roki. Zdi se samoumevno, a mnogi starši sploh ne opazijo, kako veliko razliko lahko naredijo pravi svinčnik, škarje ali ravnilo. Klasične škarje so zasnovane za desno roko – njihovo rezilo je usmerjeno tako, da pri rezanju z desno roko material pritiska skupaj. Ko jih vzame v roke levičar, rezilo material nasprotno odbija, rezanje je naporno in rezultat je frustrirajoč. Posebne levičarske škarje ta problem elegantno rešijo. Podobno obstajajo pero in svinčniki, ergonomsko oblikovani za levo roko, spiralni zvezki s kovinsko spiralo na desni strani (da žica ne moti pri pisanju), pa tudi posebne podloge pod roko, ki preprečujejo razmazovanje svežega črnila.
Starši, ki iščejo kakovostne pripomočke za levičarje, bodo veseli, da danes že obstajajo specializirane trgovine in spletne ponudbe, ki so usmerjene prav v te izdelke. Naložba v pravo opremo se večkratno povrne v podobi otroka, ki piše z veseljem, ne z odporom.
Naslednja ključna točka je način, kako otrok drži svinčnik in kako sedi pri pisanju. Levičarji imajo naravno težnjo pisati na način, ki jim omogoča videti, kar so pravkar napisali – to je natanko nasprotna težava kot pri desničarjih, ki pišejo od levega roba in roka ne zakriva besedila. Levičar pa piše v smeri telesa in obstaja nevarnost, da bo roka povlekla svež črnilo. Obstajata dve osnovni tehniki: pisanje s kavljem (roka je ukrivljena nad vrstico) ali pisanje z nagnjenim papirjem. Obe sta legitimni in funkcionalni – odvisno je od tega, katera otroku bolj ustreza. Pomembno je, da ima otrok možnost preizkusiti obe možnosti brez pritiska k »pravilnemu« načinu.
Šola in pristop učiteljev imata ključno vlogo. Starši levičarja bi morali že na začetku šolanja – idealno še pred vstopom v prvi razred – obvestiti učitelja, da je njihov otrok levičar. Večina učiteljev danes to dejstvo spoštuje, a vseeno se lahko zgodi, da nevede prikazuje tehnike pisanja iz perspektive desničarja ali otroku nezavedno nakazuje, da bi moral poskusiti z desno roko. Odprta komunikacija preprečuje nepotrebne nesporazume in otrok se v šoli počuti varneje.
Nezanemarljiva je tudi vloga bratov in sester ter vrstnikov. Otroci so neposredni in včasih lahko levičarstvo postane tarča komentarjev ali smeha. Starši bi morali otroku vnaprej razložiti, da je biti levičar naravno in popolnoma normalno – in da med levičarje spada tudi veliko slavnih in uspešnih ljudi. Med njimi so na primer Leonardo da Vinci, Beethoven, Barack Obama ali Bill Gates – le nekateri izmed tistih, ki so svetu pokazali, da leva roka zmore izjemne stvari. Takšni primeri otroku pomagajo graditi samozavest in ponos na svojo naravnost.
Vzemimo za primer sedemletno Elišo, ki je vstopila v prvi razred in že prvi dan opazila, da je edina v razredu, ki drži svinčnik v levi roki. Učiteljica je sicer ni prepričevala k spremembi, a Eliša se je vseeno počutila čudno. Starši so to opazili in se z njo zvečer pogovorili o tem, kaj pomeni biti levičar – pokazali so ji slike slavnih levičarjev, kupili so ji posebno ergonomsko pero in se dogovorili z učiteljico, da Eliša sedi na levem robu klopi, kjer ji komolec ne bo trčil ob soseda. Čez nekaj tednov je Eliša pisanje oboževala. Potrebovalo se je tako malo.
Kako govoriti o levičarstvu z okolico
Ena najpomembnejših stvari, ki jih starši lahko storijo, je normalizirati levičarstvo v vsakdanjem življenju. To pomeni, da ga ne komentiramo kot posebnost, ga nepotrebno ne razlagamo vsakomur, ki ga otrok sreča, in hkrati biti pripravljeni situacijo mirno in stvarno pojasniti, ko pride naravno.
Stari starši in starejši sorodniki so pri tem lahko največji izziv – ne zato, ker bi otroku želeli kaj slabega, temveč zato, ker so odraščali v času, ko je bilo prepričevanje levičarjev k spremembi običajna praksa. V mnogih državah, vključno s Češkoslovaško, je bilo še v 60. in 70. letih 20. stoletja standardno, da so učitelji otroku zavezali levo roko za hrbet ali kako drugače fizično preprečili njeno uporabo. Ta izkušnja je pustila sledi na celotni generaciji in nekateri stari starši jo nezavedno prenašajo naprej – z najboljšimi nameni, a z napačnim pristopom.
Pogovor s starimi starši bi moral biti ljubezniv, a jasen. Ni treba predavati o nevrologiji – dovolj je reči: »Vemo, da je bilo v preteklosti drugače, a danes vemo, da prepričevanje otrokom škodi. Prosimo vas, da pustite Tomažka pisati z levo roko.« Večina starih staršev to informacijo sprejme, če je podana s spoštovanjem in brez obtožb.
Pomembno je tudi spremljati, kako se otrok razvija in kako se počuti. Nekateri otroci so ambidekstri – torej sposobni uporabljati obe roki približno enako dobro. V tem primeru ni treba aktivno podpirati nobene roke; otrok si bo sčasoma sam našel tisto, ki mu bolj ustreza. Če pa starši niso prepričani, ali gre za levičarstvo, desničarstvo ali ambidekstrijo, se lahko posvetujejo s pediatrom ali strokovnjakom za otroški razvoj. Raziskave, objavljene v reviji Neuropsychologia, kažejo, da se preferenca roke stabilizira najpozneje do šestega leta starosti, zato je do takrat določena mera nihanja popolnoma normalna.
Svet je sicer še vedno v veliki meri zgrajen za desničarje – od računalniških miši prek kljuk do športne opreme – a razmere se postopoma izboljšujejo. Ponudba pripomočkov za levičarje narašča, ozaveščenost v šolah se povečuje in družbena stigma, ki je levičarstvo skozi stoletja spremljala, se počasi izgublja. Starši, ki svojega levičarja sprejmejo, podprejo in opremijo s pravimi orodji, mu dajejo v življenje nekaj, česar ne more nadomestiti noben svinčnik ali zvezek: gotovost, da je takšen, kakršen je, prav.
