Otroška debelost in ultra-predelana živila gredo z roko v roki
Število otrok s prekomerno telesno težo ali debelostjo v Češki republiki in po vsej Evropi narašča z alarmantno hitrostjo. Pri tem za tem trendom ne stoji le pomanjkanje gibanja ali genetska predispozicija – vse več strokovnjakov kaže s prstom na eno konkretno kategorijo živil, ki je v zadnjih tridesetih letih postala absolutna osnova jedilnika moderne družine. Govorimo o tako imenovanih ultra-predelanih živilih, katerih uživanje pri otrocih v nekaterih državah dosega celo 60 % celotnega dnevnega vnosa kalorij. Povezava med njihovim uživanjem in debelostjo pri otrocih ni le domneva – potrjujejo jo obsežne študije z vsega sveta.
Preden pa se lotimo konkretnih primerov in rešitev, je vredno razjasniti, kaj pojem »ultra-predelana živila« sploh pomeni. Ni namreč dovolj reči, da gre za »nezdravo hrano« – to bi bilo preveč poenostavljeno. Znanstveniki z brazilske Univerze v São Paulu so razvili klasifikacijski sistem, imenovan NOVA, ki živila razvršča v štiri skupine glede na stopnjo industrijske predelave. V najvišjo, četrto skupino – torej med ultra-predelana – sodijo izdelki, ki vsebujejo snovi, ki jih v domači kuhinji običajno ne najdemo: emulgatorje, stabilizatorje, umetna barvila, arome, modificirane škrobe ali različne vrste sirupov. Zasnovana so tako, da so izjemno okusna, poceni in obstojna – in prav ta kombinacija je z vidika prehrane otrok nevarna.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaj konkretno otroci jedo in zakaj je to problem
Ko rečemo ultra-predelano živilo, si mnogi starši predstavljajo hitro hrano ali čips. Realnost pa je veliko bolj prefinjeno. Problematični izdelki se skrivajo tudi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Aromatizirani jogurti z okusom sadja, ki izgledajo kot zdravo malico, lahko vsebujejo več sladkorja kot kepica sladoleda. Instantne juhe, žitarice z barvnimi koščki, industrijsko izdelane müsli ploščice, kečap, majoneza, topljeni siri, hrenovke v žemljici ali sladke pijače – vse to so izdelki četrte skupine NOVA klasifikacije.
Praktičen primer iz vsakdana tipične češke družine je lahko videti takole: zjutraj otroci zajtrkujejo sladkane žitarice, prelite z mlekom, in jih popijejo s sokom iz tetrapaka. Za malico dobijo müsli ploščico ali sladki jogurt. Kosilo v šolski menzi je izjema, po šoli pa pride malica v obliki čipsa ali piškotov. Za večerjo nato morda pica iz zamrzovalnika ali hrenovke z gorčico. Nobeno od teh obrokov se samo po sebi ne zdi katastrofa – skupaj pa tvorijo jedilnik, v katerem vsaj štiri od petih obrokov spadajo v kategorijo ultra-predelanih živil.
Zakaj je to tako resno? Ta živila imajo tendenco, da motijo naravni občutek sitosti. Vsebujejo kombinacije maščob, sladkorja in soli, ki možgane dobesedno preobremenijo in vodijo k prenajedanju – mehanizem, ki so ga opisali znanstveniki ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH) v študiji iz leta 2019. Udeleženci raziskave, ki so jedli ultra-predelana živila, so v povprečju zaužili 500 kalorij na dan več kot tisti, ki so jedli minimalno predelano hrano – in to kljub temu, da so imeli prosti dostop do hrane v obeh skupinah. Pri otrocih, katerih regulacijski mehanizmi šele dozorijo, so ti učinki še bolj izraziti.
K temu se pridaja dejstvo, da so ultra-predelana živila tipično revna z vlakninami, vitamini in minerali, a bogata s praznimi kalorijami. Otrok, ki se tako prehranjuje, je lahko paradoksalno hkrati debel in podhranjem – kar je pojav, ki ga strokovnjaki označujejo kot »skrita lakota«. Telo dobiva energijo v izobilju, manjkajo pa mu snovi, potrebne za pravilen razvoj možganov, kosti in imunskega sistema.
Situacijo dodatno zapletuje trženje. Živilska industrija cilja na otroke s sofisticirano natančnostjo – barvite embalaže, priljubljeni junaki, slogani, ki obljubljajo energijo ali pustolovščino. Raziskave organizacije WHO večkrat opozarjajo, da oglaševanje nezdrave hrane, usmerjeno na otroke, neposredno prispeva k njihovim nezdravim prehranskim navadam in bi moralo biti regulirano strožje, kot je danes v večini držav.
Ni naključje, da porast debelosti pri otrocih sledi porastu dostopnosti in uživanja ultra-predelanih živil. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima v Evropi prekomerno telesno težo ali debelost približno vsak tretji otrok šolske starosti. V Češki republiki so številke podobne – in trend je naraščajoč.
Kako se praktično in brez stresa lotiti spremembe jedilnika
Kot je nekoč dejal britanski kuhar in aktivist za zdravo prehrano otrok Jamie Oliver: »Hrana ni le gorivo. Je informacija. Pove vašemu telesu, kako naj deluje.« Te besede dobro povzemajo, zakaj je sestava jedilnika pomembnejša, kot se na prvi pogled zdi. Hkrati pa velja, da korenite spremembe redko delujejo – zlasti pri otrocih, ki so navajeni na določene okuse in vsako novost sprejemajo z nezaupanjem.
Strokovnjaki za prehrano otrok se strinjajo, da je najučinkovitejši pristop postopen in nevsiljiv. Ni treba čez noč izprazniti hladilnika in preiti na bio živila. Veliko pomembneje je postopoma nadomeščati konkretne izdelke z boljšimi alternativami in hkrati otroke vključevati v proces izbire in priprave hrane. Otrok, ki si sam pripravi sendvič ali pomaga skuhati juho, ima do hrane popolnoma drugačen odnos kot tisti, ki dobi gotov izdelek iz mikrovalovne pečice.
Konkretni koraki so lahko na primer naslednji:
- Sladkane žitarice nadomestiti z ovsenim kosmičem s koščki sadja in malo medu – priprava traja tri minute in rezultat je primerljivo okusen
- Industrijske müsli ploščice zamenjati z domačo različico iz kosmičev, oreščkov in sušenega sadja, ki ne vsebuje emulgatorjev ali umetnih sladil
- Aromatizirane jogurte nadomestiti z navadnim jogurtom, h kateremu otrok sam doda sveže sadje ali žličko džema – manj sladkorja, brez stabilizatorjev
- Sladke pijače in sokove iz tetrapaka postopoma izpodriniti z vodo z rezinami citrusov ali razredčeno domačo limonado
- Zamrznjene gotove jedi omejiti na izjeme in namesto njih kuhati preproste hitre večerje – testenine z omako iz paradižnika, jajca s polnozrnatim kruhom ali zelenjavna juha
Ključna beseda je tu »postopoma«. Raziskave kažejo, da so okusne preference otrok oblikovalne – če otrok dobi priložnost, da novo jed večkrat poskusi v prijetnem okolju, je velika verjetnost, da mu bo postala všeč. Študija, objavljena v strokovni reviji Appetite, dokazuje, da otrokom lahko traja 10 do 15 izpostavljenosti novi jedi, preden jo začnejo sprejemati pozitivno. Potrpežljivost je torej nujen del celotnega procesa.
Pomembno vlogo ima tudi okolje, v katerem otroci uživajo hrano. Skupni družinski obroki brez zaslonov v ozadju so eden od najbolje dokumentiranih dejavnikov, ki zmanjšujejo tveganje za debelost pri otrocih. Otrok, ki jé za mizo s starši, jé počasneje, naravneje zaznava občutek sitosti in je manj nagnjen k prenajedanju. Nasprotno pa jed pred televizijo ali tablico ustvarja pogoje, v katerih možgani ne posvečajo pozornosti temu, kaj in koliko telo zauživa.
Nakup živil je še eno mesto, kjer lahko družina naredi veliko razliko. Preprosto pravilo je nakupovati pretežno po obodu supermarketa – tam so navadno sveža živila, zelenjava, sadje, mlečni izdelki in meso. Sredina trgovine z njenimi neskončnimi policami polnimi pakiranih izdelkov je kraj, kjer nas čaka največ ultra-predelanih živil. Branje sestave na embalaži pa je lahko presenetljivo razsvetljujoča vaja – če seznam sestavin vsebuje več kot pet postavk in večina od njih zveni kot kemični laboratorij, gre skoraj zagotovo za izdelek četrte skupine.
Starši pri tem niso sami. Mnoge šole v Češki republiki se vključujejo v programe zdravega prehranjevanja, šolske menze postopoma izboljšujejo kakovost jedi in na trgu je vse več izdelkov, ki so minimalno predelani, a hkrati praktični za zaposlene družine. Spletne trgovine, osredotočene na zdrav življenjski slog, kot je Ferwer, ponujajo alternative navadnim supermarketnim izdelkom – od bio živil prek ekološko prijaznih možnosti za malice do živil brez nepotrebnih aditivov, ki so lahko osnova za zdravejši družinski jedilnik.
Debelost pri otrocih ni le estetski problem niti stvar osebnega neuspeha staršev. Je sistemski pojav, ki ima svoje korenine v načinu delovanja sodobne živilske industrije in v tem, kako so postavljeni pogoji za izbiro živil. Hkrati pa velja, da je tudi v tem sistemu mogoče sprejemati boljše odločitve – in vsaka majhna sprememba v družinskem jedilniku šteje. Namesto popolnosti zadostuje iskanje napredka: malo več zelenjave, malo manj pakiranih malicic, malo več skupnih večerij. Prav iz takšnih majhnih korakov se sestavlja zdravejša prihodnost – ne le za otroke, temveč za celotno družino.
