Pozabljena mesta v stanovanju nas stresirajo bolj, kot slutimo
Vsako stanovanje ima svoje kotičke. Mesta, ki obstajajo na tlorisu, za katera plačujemo najemnino ali hipoteko, a v resnici služijo le kot zaloga prahu in pozabljenih predmetov. Kot za kavčem, prostor pod posteljo, polica nad hladilnikom ali skrivnostna omara v predsobju – vsa ta mesta si delijo eno skupno lastnost: skoraj nihče jih zavestno ne obiskuje. In kljub temu jih imamo. Kljub temu jih vzdržujemo, občasno hodimo mimo njih in se večinoma delamo, kot da ne obstajajo. Zakaj je temu tako in kaj nam ta mrtva cona pravzaprav pove o načinu, kako živimo?
Odgovor ni tako preprost, kot bi se zdelo. Za vsakim pozabljenim kotičkom se skriva zgodba – o navadah, o nakupovanju, o načrtih, ki se niso uresničili, ali o stvareh, za katere smo si nekoč rekli, da jih bomo »kdaj uredili«. Psihologi in oblikovalci interierjev se temu pojavu posvečajo vse bolj, saj neizkoriščeni prostori v gospodinjstvu neposredno vplivajo na dobro počutje in duševno zdravje njihovih prebivalcev.
Preizkusite naše naravne izdelke
Zakaj nastajajo mrtve cone v gospodinjstvu
Začnimo z najbolj osnovnim: kako sploh nastanejo taka mesta? Redko je to namerno. Nihče si ob selitvi ne reče »ta kot bom pustil praznega«. Raje se to zgodi postopoma, neopazno, kot sediment, ki se useda na dno jezera. Najprej tam pristane ena stvar – recimo škatla za čevlje, ki »zaenkrat« nima mesta. Nato se pridruži stara revija, podaljševalni kabel in vrečka iz lekarne. Po mesecu dni je iz kota funkcionalno smetišče, ki ga možgani prenehajo zaznavati kot problem, ker ga prenehajo zaznavati sploh.
Ta pojav ima celo svoje psihološko ime – habituacija, torej privajanje. Možgani so evolucijsko nastavljeni tako, da ignorirajo dražljaje, ki se ne spreminjajo. Če škatla stoji na istem mestu tedne in mesece, preneha biti za naše zaznavanje »vidna«. Postane del ozadja, kot tapeta ali okvir okna. Raziskave s področja okoljske psihologije, na primer dela, objavljena v reviji Journal of Environmental Psychology, znova in znova kažejo, da nered in neizkoriščeni prostori zvišujejo raven kortizola – hormona stresa – tudi takrat, ko se ga zavestno ne zavedamo.
Poleg psihologije ima vlogo tudi arhitektura in razporeditev stanovanj. Mnoga panelna stanovanja, ki tvorijo znaten del slovenskega stanovanjskega fonda, so bila zasnovana s hodniki, nišami in kotički, ki nimajo jasne funkcije. So ostanki dob, ko je bilo bivanje načrtovano drugače – ko so bile upoštevane drugačne potrebe družin, drugačna oprema gospodinjstev. Danes so ti prostori funkcionalno osiroteli, a fizično še vedno prisotni.
Dodaten dejavnik je kopičenje stvari, ki je v današnji potrošniški družbi neizogibno. Povprečno slovensko gospodinjstvo po različnih ocenah vsebuje tisoče predmetov – in večine od njih aktivno ne uporablja. Stvari se kopičijo hitreje, kot se jih znebimo, in rezultat so prepolne omare, preobremenjene police in police nad hladilnikom, posute s škatlicami zdravil in potovalnimi adapterji, ki jih nihče ne prepozna.
Katera mesta v stanovanju so najpogosteje zapuščena
Naivno bi bilo misliti, da gre za izjemen pojav. Ravno nasprotno – obstajajo mesta, ki so takorekoč univerzalno zapuščena v različnih gospodinjstvih, kulturah in velikostih stanovanj.
Prostor pod posteljo je klasičen primer. Formalno služi kot shramba, a v praksi je pogosto poln škatel, ki so bile pozabljene, ali starih odej, ki »bodo morda kdaj prišle prav«. Redko kdo tja zahaja namerno. Redko kdo ve, kaj točno tam leži.
Podobno velja za zgornji del omar in polic. Vse, kar presega višino oči, preneha obstajati. Ni naključje, da trgovske verige postavljajo najbolj prodajano blago natanko v višino pogleda – kar je višje ali nižje, se slabše prodaja. Enak princip velja doma. Kar je izven vidnega polja, je izven misli.
Kot za vrati je še eno univerzalno mrtvo področje. Ne glede na to, ali gre za dnevno sobo, spalnico ali kopalnico, prostor, ki se skrije za odprtimi vrati, postane samodejno odlagališče. Tam visijo torbe, plašči, ki ne sodijo v omaro, ali stvari, ki čakajo na »jutršnje urejanje«.
Nato je tu predsobje kot celota – prostor, ki bi moral biti prijazna vstopna vrata doma, a v mnogih stanovanjih deluje kot zbirni zabojnik za vse, kar nima drugega mesta. Čevlji, dežniki, nakupovalne torbe, paketi, ki še niso bili razpakirani. Ameriška terapevtka in strokovnjakinja za organizacijo gospodinjstva Julie Morgenstern je nekoč zapisala: »Način, kako izgleda vaš vhodni prostor, odraža način, kako se počutite v svojem življenju.« In čeprav se sliši kot klišej, je v tem presenetljivo veliko resnice.
Posebna kategorija so balkon ali lođa, ki v zimskih mesecih preideta v nekakšen hibernacijski režim. Prenehata biti mesta za sedenje in postaneta zunanja shramba – s kolesi, starimi lonci za zelišča in plastičnimi vrečkami, napolnjenimi z ne vem čim.
Kaj storiti s tem – in zakaj se sploh ukvarjati s tem
Morda se ponuja vprašanje: če ta mesta nikomur ne motijo in jih nihče ne uporablja, zakaj se sploh truditi? Odgovor leži prav v tej navidezni nevidljivosti. Raziskave znova in znova potrjujejo, da kaos v okoliškem prostoru, tudi tisti nezavedno zaznani, zmanjšuje sposobnost koncentracije, povečuje tesnobo in preprečuje občutek miru doma. Dom bi moral biti mesto regeneracije, ne pa dodaten vir duševne obremenitve.
Poleg tega – in to je vidik, ki se v razpravah o organizaciji gospodinjstva pogosto spregleda – neizkoriščeni prostori predstavljajo zapravljanje. Plačujemo za vsak kvadratni meter, bodisi v obliki najemnine ali obroka hipoteke. Če četrtina stanovanja dejansko ne služi nobenemu namenu, gre za nepotrebne stroške. In v času, ko so cene nepremičnin in najemnin v slovenskih mestih rekordno visoke, si redko kdo lahko privošči plačevanje za prostor, ki ga ne izkorišča.
Preoblikovanje teh mest ne zahteva nujno velike prenove ali drage opreme. Pogosto zadostuje zavestna odločitev – prehoditi stanovanje s svežim pogledom in se vprašati: kaj tukaj resnično potrebujem? Kaj tukaj leži samo zato, ker tega nikoli nisem vrgel stran? Metoda, ki jo je proslavila japonska organizatorka Marie Kondo, je v tem pogledu še vedno relevantna: stvari, ki ne prinašajo veselja ali nimajo jasne funkcije, v gospodinjstvu ne bi smele imeti mesta.
Hkrati je pomembno razmišljati o tem, kako ta mesta bolje izkoristiti – ne nujno tako, da jih napolnimo z novimi stvarmi, temveč tako, da jim damo smisel. Prostor pod posteljo lahko služi kot premišljena shramba za sezonska oblačila v preglednih škatlah. Balkon je lahko tudi pozimi funkcionalno mesto za zelišča ali jutranje kavo, če je ustrezno opremljen. Predsobje je lahko prijazno in pregledno, če se tam nahaja le tisto, kar tja resnično sodi.
Ekološka razsežnost te tematike je pri tem nezanemarljiva. Stvari, ki jih kopičimo v pozabljenih kotičkih, so najpogosteje stvari, ki smo jih kupili impulzivno, brez premisleka, ali stvari, ki smo si jih obdržali »za vsak primer«, čeprav jih ne potrebujemo. Bolj zavesten pristop do gospodinjstva naravno vodi k bolj zavestnemu nakupovanju – manj nakupov, kakovostnejša izbira, manj odpadkov. Ni naključje, da gibanje minimalizma in trajnostnega življenjskega sloga gresta z roko v roki.
Dober primer iz življenja je recimo situacija, ki jo pozna veliko ljudi: selitev v novo stanovanje. V prvih tednih je vse na svojem mestu, vsak predmet ima funkcijo in prostor izgleda pregledno. Po letu dni se situacija spremeni – pribylo je stvari, pribyli so kotički, pribyla so mesta, kamor nihče ne hodi. Sam akt selitve nas prisili, da stvari preocenimo, ker moramo vsak predmet fizično vzeti v roke in se odločiti, ali si zasluži mesto v novem domu. Prav to izkušnjo strokovnjaki za organizacijo gospodinjstva priporočajo simulirati tudi brez selitve – redno, enkrat letno, prehoditi celotno stanovanje, kot da bi bilo novo.
Navdih lahko črpamo tudi iz načel feng šuija, ki imajo sicer korenine v kitajski filozofiji, a njihov praktični del je presenetljivo funkcionalen tudi za skeptike: energija v hiši (ali preprosto rečeno – vzdušje in dobro počutje) se slabša povsod tam, kjer je stagnacija, nered in blokiran prehod. Prost prostor, preglednost in namenskost pri urejanju gospodinjstva prispevajo k občutku miru in nadzora nad lastnim življenjem.
Mrtva mesta v stanovanju niso le estetski problem. So simptom – pokazatelj tega, kako ravnamo s prostorom, časom in stvarmi okoli nas. In tako kot velja, da se urejen um lažje osredotoči, velja tudi, da urejena stanovanje um pomirja. Ne zato, ker bi bila čistoča moralna vrlina, temveč zato, ker nas okolje, v katerem živimo, oblikuje veliko bolj, kot si običajno priznavamo. Vsak pozabljen kotič je hkrati priložnost – da se znova pogledamo, kaj pravzaprav želimo, da bi bil naš dom, in naredimo en majhen korak v tej smeri.
