Čakanje na dojenčka, ki ne pride
Včasih se zdi, da ves svet okoli vas zanosi brez najmanjšega napora. Sodelavka v službi sporoči veselo novico, prijateljica pošlje fotografijo ultrazvoka, socialna omrežja se polnijo s slikami rastočih trebuškov. Vi pa čakate. Mesec za mesecem, ciklus za ciklusom. Nosečniški test je spet negativen in z njim pride val čustev, ki ga ne more opisati nihče, ki tega sam ni doživel. Ko materinstvo ne pride zlahka, postane čakanje ena najtežjih življenjskih preizkušenj – pa vendar se o njej še vedno govori premalo in pretiho.
Neplodnost ni obroben problem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se s težavami s plodnostjo spopada približno vsak šesti človek v reproduktivni dobi po vsem svetu, kar jo uvršča med razširjene zdravstvene probleme, ki si zasluži veliko več pozornosti, kot je deležen. V Češki republiki ocenjujejo, da težave z zanositvijo rešuje približno vsak peti par. Kljub temu je tema še vedno ovita v molk, sram in nerazumevanje okolice. Ženske in moški, ki se zdravijo zaradi neplodnosti ali šele iščejo odgovore na vprašanje, zakaj ne gre, se pogosto počutijo izolirane, kot da bi odpovedali pri nečem, kar bi moralo biti »naravno« in »preprosto«.
Toda telo ni stroj in spočetje ni enačba, kjer je treba le vstaviti prave vrednosti. Na sposobnost zanositve vpliva ogromno dejavnikov – od hormonskega ravnovesja prek kakovosti spermijev, stanja jajcevodov, delovanja ščitnice, starosti, stresa, življenjskega sloga, teže, pa vse do dejavnikov, ki jih medicina še ne zna v celoti pojasniti. Včasih zdravniki najdejo jasen vzrok, včasih pa ostane diagnoza tako imenovane nerazložljive neplodnosti, ki je paradoksalno ena najtežjih, ker ne ponuja konkretnega »krivca« in s tem tudi ne jasnega načrta za odpravo. Prav negotovost je tisto, kar psihično najbolj izčrpava.
Preizkusite naše naravne izdelke
Čustveni tobogan, o katerem se ne govori
Malokdo se zaveda, kako globoko neplodnost posega v duševno zdravje. Ne gre le za žalost ob negativnem testu. Gre za kronični stres, ki traja mesece ali leta. Gre za občutek izgube nadzora nad lastnim življenjem in telesom. Gre za zavist, za katero se človek takoj sramuje, ko zagleda nosečo prijateljico. Gre za strah, da nikoli ne bo uspelo. In gre za globoko osamljenost, ker večina ljudi v okolici bodisi ne ve, kaj reči, bodisi reče najhujše mogoče.
Psihologinja in avtorica knjige o čustvenih vidikih neplodnosti Alice Domar s Harvard Medical School je raven psihične obremenitve žensk, ki se zdravijo zaradi neplodnosti, primerjala z ravnjo stresa bolnikov z rakom ali HIV-om. To ni pretiravnje – to je resničnost, ki jo potrjujejo desetine študij. Telo je izpostavljeno hormonskemu zdravljenju, ki samo po sebi vpliva na razpoloženje, k temu pa se pridruži čustveni pritisk pričakovanj, upanja in razočaranja v neskončnem ciklu.
Vzemimo primer Kateřine, dvaintridesetletne učiteljice iz Brna, ki je svojo izkušnjo delila na enem od čeških podpornih forumov za ženske, ki se soočajo z neplodnostjo. Po dveh letih poskušanja in treh neuspešnih ciklih IVF je svoje stanje opisala z besedami: »Nehala sem hoditi na rojstnodnevne zabave otrok svojih prijateljic. Ne zato, ker jim ne bi privoščila sreče, ampak zato, ker sem vsakič odšla z občutkom, kot da mi je nekdo iztrgal kos srca. Počutila sem se zlomljeno in nevidno hkrati.« Kateřinin zgodba ni izjema. To je zgodba tisočev žensk, ki prehajajo skozi enako bolečino, pogosto v tišini in za zaprtimi vrati.
Eden najbolj zahrbtnih vidikov celotne situacije je to, kako neplodnost vpliva na odnose. Partnerski odnos je pod ogromnim pritiskom – intimnost se spremeni v načrtovano dejanje, ki ga vodijo ovulacijski testi, spontanost izginja, na njeno mesto pa stopijo koledar, tabele in injekcije. Para se lahko začneta oddaljevati, ker vsak od njiju doživlja bolečino drugače in ne zmore vedno razumeti drugega. Moški pogosto čutijo nemoč, ker ne morejo »popraviti« problema svoje partnerke, ženske pa imajo občutek, da nosijo vso težo na svojih ramenih. Komunikacija se zatakne ravno v trenutku, ko je najbolj potrebna.
In potem je tu okolica. Dobronamerni, a boleči nasveti, kot so »samo sprosti se in bo že prišlo«, »pojdita na dopust« ali »poskusi posvojiti otroka in takoj boš zanosila«, so lahko za žensko v zdravljenju neplodnosti dobesedno uničujoči. Ti stavki banalizirajo njeno izkušnjo in namigujejo, da je problem v njenem pristopu, ne v njenem telesu. Kot je trefno rekla ena od avtoric, ki piše o tej temi: »Nihče ne bi rekel človeku s sladkorno boleznijo, naj se preprosto sprosti in njegova trebušna slinavka bo spet začela delovati.«
Pomembno je poimenovati tudi izgube, ki pridejo z neplodnostjo in o katerih se govori še manj kot o neplodnosti sami. Biokemične nosečnosti, ki se končajo, preden se sploh začnejo. Splavi v zgodnjem stadiju. Neuspešni transferji zarodkov pri IVF, ko ženska ve, da je v njej nekaj dni rasla zasnova življenja, ki se ni prijela. Vsaka od teh izkušenj je izguba, čeprav je okolica morda ne dojema kot izgubo. Žalost za otrokom, ki še ne obstaja, je enako resnična kot katera koli druga žalost – in si zasluži, da je priznana in spoštovana.
Kako preživeti čakanje in se v njem ne izgubiti
Ne obstaja preprost napotek, kako preživeti obdobje, ko materinstvo ne pride. Vsak človek je drugačen, vsaka zgodba je drugačna in kar pomaga enemu, je lahko za drugega nepomembno. Kljub temu obstajajo določene strategije in pristopi, ki se ponavljajoče izkazujejo za koristne in ki lahko pot čakanja vsaj malo olajšajo.
Na prvem mestu je psihološka podpora. Terapija, usmerjena v obvladovanje neplodnosti, ni razkošje, ampak nujnost. V Češki republiki narašča število psihologov in terapevtov, ki se specializirajo za reproduktivno zdravje, in mnoge klinike za asistirano reprodukcijo danes ponujajo psihološko svetovanje kot del zdravstvenega programa. Kognitivno-vedenjska terapija, tehnike čuječnosti ali skupinska terapija z drugimi ženskami v podobni situaciji – vse to lahko bistveno zmanjša raven tesnobe in depresije. Študije, objavljene v strokovni reviji Human Reproduction, ponavljajoče potrjujejo, da psihološka intervencija ne le izboljšuje kakovost življenja pacientk, temveč v nekaterih primerih lahko pozitivno vpliva tudi na rezultate zdravljenja.
Enako bistvena je skrb za telo, ne v smislu obsesivnega iskanja »pravega« prehranskega dopolnila ali diete, ki bi zagotovila zanositev, ampak v smislu ljubečega ravnanja s samo seboj. Gibanje, ki veseli – pa naj bo to joga, sprehod v naravi, plavanje ali ples – pomaga uravnavati stresne hormone in izboljšuje splošno počutje. Kakovosten spanec, uravnotežena prehrana, bogata z vitamini in minerali, omejevanje alkohola in kofeina – vse to ustvarja okolje, v katerem telo deluje bolje, čeprav samo po sebi ne zagotavlja spočetja. Gre za to, da prenehamo dojemati svoje telo kot sovražnika, ki je odpovedal, in ga začnemo obravnavati s spoštovanjem in skrbjo.
V kontekstu zdravega življenjskega sloga velja omeniti tudi vpliv okolja, v katerem živimo. Endokrini motilci – kemične snovi, ki motijo hormonski sistem – se nahajajo v plastiki, konvencionalni kozmetiki, čistilnih sredstvih in pesticidih na živilih. Prehod na ekološke alternative v gospodinjstvu, naravno kozmetiko brez sintetičnih dišav in parabenov ali ekološka živila morda ni čudežna rešitev za neplodnost, lahko pa zmanjša obremenitev, ki ji je telo izpostavljeno. To je eden od korakov, ki dajejo občutek, da človek aktivno dela nekaj za svoje zdravje, in ta občutek nadzora – čeprav delnega – je lahko v obdobju nemoči izjemno dragocen.
Naslednji steber je gradnja podporne skupnosti. Izolacija je eden največjih sovražnikov duševnega zdravja v obdobju neplodnosti. Najti ljudi, ki razumejo – bodisi na spletu bodisi v živo – je lahko transformativna izkušnja. Na Češkem deluje več podpornih skupin in organizacij, ki se posvečajo prav temi neplodnosti in zagotavljajo varen prostor za deljenje. Ne bati se govoriti o svoji zgodbi, čeprav to zahteva pogum, lahko prinese olajšanje in spoznanje, da človek v tem ni sam.
Bistveno je tudi naučiti se postavljati meje. Povsem v redu je zavrniti povabilo na baby shower, če bi bilo to preveč boleče. V redu je prositi družino, naj ne sprašuje o »novicah«. V redu je se za čas odjaviti iz socialnih omrežij, če vsaka objava z naznanilom povzroča bolečino. Zaščita lastnega duševnega zdravja ni sebičnost – je samoohranitev. In partnerja bi morala te meje postavljati skupaj, kot ekipa, ker je pot skozi neplodnost skupna pot, čeprav jo vsak doživlja po svoje.
Ne smemo prezreti niti praktične plati. Orientacija v svetu reproduktivne medicine je lahko zmedena in preobremenilna. Število klinik, metod in pristopov narašča in ni vedno enostavno razlikovati med tem, kar je podprto z dokazi, in tem, kar je marketinška poteza. Zanesljive informacije je mogoče črpati na primer s spletnih strani Urada za asistirano reprodukcijo ali iz gradiv strokovnih združenj, kot je Češko ginekološko in porodniško združenje. Ne bati se spraševati svojega zdravnika, zahtevati drugo mnenje in biti aktiven udeleženec lastnega zdravljenja – vse to pomaga pridobiti nazaj vsaj del nadzora nad situacijo, ki se sicer lahko zdi povsem izven dosega.
Tu je še ena stvar, o kateri je treba govoriti odkrito: ne konča se vsaka zgodba z nosečnostjo. In tudi to je v redu, čeprav se v danem trenutku zagotovo ne zdi tako. Včasih pot do starševstva vodi prek posvojitve ali rejništva. Včasih vodi do odločitve, da človek živi polnovredno življenje brez otrok. Vsaka od teh poti je legitimna in nobena ne pomeni poraza. Družba nagiba k temu, da ženske opredeljuje skozi materinstvo, a vrednost človeka se ne meri s številom otrok, ki jih je pripeljal na svet. To preokvirjanje je lahko boleče, a za mnoge naposled postane vir nepričakovane svobode in novega smisla.
Pot skozi neplodnost je maraton, ne sprint. So dnevi, ko človek čuti upanje, in dnevi, ko ga sploh ne čuti. So trenutki moči in trenutki popolnega zloma. Oboje je človeško, oboje je normalno. Tisto, kar pomaga najbolj, ni optimizem na ukaz niti zatiranje čustev, ampak dovoljenje sebi, da čuti to, kar prihaja, in hkrati iskanje virov, ki pomagajo to bolečino prenesti. Pa naj bo to terapevt, partner, prijateljica, ki je šla skozi podobno izkušnjo, ali preprosto tih večer s skodelico čaja in zavedanjem, da je človek tudi ta dan preživel. Ker vsak tak dan je majhna zmaga, čeprav se ravno zdaj ne zdi tako.
