facebook
Kdor prej pride, prej melje. Akcija se ne bo ponovila.
Naročila, oddana pred 12:00, so odpremljena takoj. | Brezplačna dostava nad 80 EUR | Brezplačna zamenjava in vračilo v 90 dneh

Obstaja posebno stanje duha, ki ga pozna veliko ljudi, a le malokdo zanj najde pravo besedo. Zjutraj vstanete, pred vami je dan, poln stvari, ki bi vas običajno veselile – najljubša kava, sprehod po parku, večer s prijatelji – a kljub temu čutite le praznino. Ne žalosti, ne solz, ne teme. Preprosto nič. Kot da bi nekdo zaprl pipo veselja in bi voda nehala teči. To stanje ima ime: anhedonija.

Beseda izvira iz grščine – predpona an- pomeni zanikanje, hēdonē pa veselje ali ugodje. Dobesedno gre torej za nezmožnost doživljanja ugodja. Čeprav anhedonijo pogosto povezujemo z depresijo, je pomembno razumeti, da gre za samostojen psihični pojav, ki lahko obstaja povsem neodvisno od običajne žalosti ali brezupa. Prav zato je tako zahrbtna – človek se ne počuti »slabo« v običajnem pomenu besede, zato se pogosto niti ne zaveda, da bi morda potreboval pomoč.

Predstavljajte si na primer Markéto, štiriintridesetletno grafično oblikovalko iz Brna. Delo jo je nekoč izpolnjevalo, vsak nov projekt ji je bil izziv, veselila se je koncev tedna s prijateljicami in rada je preizkušala nove recepte. Potem pa je prišlo leto, ko je vse to nekako … prenehalo delovati. Ni začela jokati, ni se skrivala pod odejo, hodila je v službo in izpolnjevala obveznosti. A tista iskrica je izginila. Kava nima več enakega okusa, dopust je minil brez enega samega pristnega občutka veselja, novi projekti pa so le še naloge, ki jih je treba odkljukati. »Govorila sem si, da sem verjetno samo utrujena,« se spominja. »Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi to lahko imelo ime.«


Preizkusite naše naravne izdelke

Kaj se pravzaprav dogaja v možganih

Anhedonija ni le »slaba volja« ali zgolj utrujenost. Za tem stanjem stojijo konkretni nevrobiološki procesi. Ključno vlogo ima dopaminski sistem – možgansko omrežje za nagrajevanje, ki nas običajno spodbuja k iskanju prijetnih doživetij in nas zanje nagrajuje z občutkom zadovoljstva. Kadar ta sistem ne deluje pravilno, možgani prenehajo ustrezno obdelovati signale nagrajevanja. Človek lahko ve, da bi ga nekaj moralo veseliti, vendar pristnega doživetja preprosto ni.

Raziskave, objavljene na primer v strokovni reviji Neuroscience & Biobehavioral Reviews, kažejo, da anhedonija ne vpliva le na sposobnost doživljanja veselja v danem trenutku, temveč posega tudi v anticipacijo – torej v sposobnost vnaprejšnjega veselja do nečesa. Z drugimi besedami, prizadeti človek ne samo da ne uživa v prijetnih doživetjih, temveč se jih tudi ne more veseliti. Tako nastane začarani krog: zakaj načrtovati dopust, izlet ali večerjo s prijatelji, če že vnaprej ne občutite nobenega vznemirjenja?

Strokovnjaki razlikujejo dve osnovni vrsti anhedonije. Socialna anhedonija se kaže v izgubi zanimanja za medčloveške odnose in stike – srečanja s prijatelji postanejo obveznost, ne pa vir veselja. Telesna anhedonija pa prizadene telesne zaznave – hrana izgubi okus, glasba se človeka neha dotikati, dotik ljubljene osebe ne vzbudi občutka topline. Obe vrsti se lahko pojavita hkrati ali ločeno, njuna intenzivnost pa se lahko sčasoma spreminja.

Pomembno je tudi omeniti, da anhedonija ni povezana izključno z depresijo, čeprav je po diagnostičnih merilih Svetovne zdravstvene organizacije eden njenih glavnih simptomov. Pojavlja se tudi pri shizofreniji, bipolarni motnji in anksioznih stanjih, pa tudi kot posledica kroničnega stresa, izgorelosti ali dolgotrajne telesne bolezni. V zadnjih letih se poleg tega govori o tako imenovani pokovidni anhedoniji – stanju, pri katerem ljudje po prebolelem covidu-19 opisujejo trajno izgubo sposobnosti doživljanja veselja, in sicer še mesece po izzvenetju drugih simptomov.

Zahrbtnost anhedonije je med drugim v tem, kako neopazno se naseli v vsakdanje življenje. Ne pride kot nevihta, temveč kot megla – počasi, tiho, tako da človek sploh ne opazi, kdaj natančno so ga stvari nehale veseliti. Mnogi se za nazaj zavejo, da je šlo postopoma: najprej so nehali gledati nadaljevanke, ki so se jih prej veselili, nato so začeli zavračati vabila na dogodke, potem pa so nehali kuhati najljubše jedi. Vsak korak zase je bil videti kot majhna malenkost, kot utrujenost ali zgolj »slabo obdobje«. Šele čez čas se pokaže, da gre za sistematično izgubo sposobnosti doživljanja ugodja.

Prav ta postopnost je eden od razlogov, zakaj je spoprijemanje z anhedonijo tako težavno. V nasprotju z akutno žalostjo ali napadom panike anhedonija ni dramatična. Ne povzroča kriznih razmer, ne posega v vsakodnevno delovanje tako, da bi bilo to opazno okolici. Človek hodi v službo, se pogovarja z ljudmi, izpolnjuje obveznosti. Navzven je videti v redu. V sebi pa je kot prazna posoda – uporabna, a brez vsebine.

Kako torej prepoznati, da ne gre le za običajno utrujenost ali introvertirano naravo? Meja je pogosto tanka, vendar obstajajo določeni znaki, na katere je vredno biti pozoren. Če že več tednov ne občutite veselja ob stvareh, ki so vas nekoč veselile, če ne morete doživeti ugodja niti v okoliščinah, ki bi objektivno morale biti prijetne, in če opazite, da se vse bolj izogibate družabnim stikom ali dejavnostim – so to znaki, ob katerih je položaj primerno vzeti resno.

Tihožitje z dnevnikom, skodelico čaja in predmeti za čuječ življenjski slog kot simbol spoprijemanja z anhedonijo

Kako se spoprijemati z anhedonijo in kaj lahko pomaga

Dobra novica je, da anhedonija ni neizogibno stanje, s katerim je treba preprosto živeti. Obstajajo načini, kako dopaminski sistem postopoma »prebuditi« in obnoviti sposobnost doživljanja veselja. Kot je dejal psihiater in avtor knjige o nevroznanosti sreče Alex Korb: »Možgani so plastični – kar ponavljamo, to krepimo. To velja tako za miselne vzorce kot za sposobnost doživljanja veselja.«

Strokovna pomoč je pri anhedoniji ključna, zlasti če traja dlje časa ali je intenzivna. Psihoterapija – predvsem kognitivno-vedenjska terapija – se je izkazala za učinkovito metodo pri obravnavi negativnih miselnih vzorcev, ki vzdržujejo stanje čustvene otopelosti. V nekaterih primerih zdravniki priporočajo tudi zdravljenje z zdravili, ki ciljajo prav na dopaminski in serotoninski sistem.

Poleg strokovne oskrbe pa ima veliko vlogo tudi vsakodnevni življenjski slog. Redno gibanje spada med najbolje dokumentirane naravne načine za podporo dopaminskemu sistemu – pri tem pa ni nujno, da gre za intenzivno športno dejavnost. Hitra hoja v naravi, plavanje ali joga lahko merljivo vplivajo na razpoloženje in sposobnost doživljanja ugodja. Podobno pomemben je spanec, katerega pomanjkanje neposredno vpliva na delovanje možganskega sistema za nagrajevanje.

Zanimivo vlogo ima tudi prehrana. Črevesje in možgani so povezani s tako imenovano osjo črevesje-možgani, zdrav mikrobiom pa lahko pozitivno vpliva na nastajanje nevrotransmiterjev, vključno z dopaminom in serotoninom. Fermentirana živila, vlaknine in omejevanje industrijsko predelanih živil so ukrepi, ki jih podpira znanost. V tem kontekstu ni naključje, da zanimanje za zdravo prehranjevanje in ekološka živila raste z roko v roki z večjo ozaveščenostjo o duševnem zdravju.

Pomemben del spoprijemanja z anhedonijo je tudi zavestno iskanje majhnih užitkov – ne s pričakovanjem evforičnega veselja, temveč s potrpežljivostjo in pozornostjo. Psihologi govorijo o tako imenovani vedenjski aktivaciji: namernem vključevanju v dejavnosti, ki so nekoč prinašale veselje, četudi v danem trenutku ne vzbudijo nobenega občutka. Možgani potrebujejo ponavljanje, da znova zaženejo vzorce nagrajevanja. Morda se sliši paradoksalno – početi stvari, ki vas ne veselijo, da bi vas začele veseliti – vendar raziskave vedno znova potrjujejo, da je ta metoda učinkovita.

Posebno pozornost si zasluži povezava med anhedonijo in digitalno preobremenjenostjo. Pretirana uporaba družbenih omrežij, nenehen dotok obvestil in skrajšana zbranost zaradi vsebin, ki jih izbirajo algoritmi, lahko dopaminski sistem dobesedno »preobremenijo«. Možgani se navadijo na hitre, intenzivne dražljaje, običajne vsakdanje radosti – skodelica čaja, jutranja tišina, pogovor s prijateljem – pa se nato zdijo medle in nezanimive. Digitalni detoks, četudi le v obliki rednih ur brez telefona, je lahko presenetljivo učinkovit korak.

Teme, kot so čuječ življenjski slog, stik z naravo, kakovostni materiali in počasni vsakodnevni rituali, niso le modni trendi – neposredno so povezane s tem, kako deluje naš živčni sistem in kako lahko doživljamo svet okoli sebe. Premišljeno nakupovanje, kuhanje s svežimi sestavinami, oblačenje, ki vzbuja prijeten občutek – vse to so majhna sidra v sedanjem trenutku, ki lahko postopoma pomagajo obnoviti stik z lastnimi čustvi.

Anhedonija je v marsičem ogledalo časa. Živimo v dobi neprimerljivega obilja možnosti, dražljajev in informacij, a kljub temu – ali morda prav zato – vse več ljudi opisuje občutek notranje praznine. To ni šibkost ali muha. Je signal, ki mu je vredno prisluhniti. Sposobnost doživljanja veselja namreč ni razkošje – je eden temeljnih stebrov tega, kaj pomeni biti zares živ.

Delite