Kako obvladovati hipermobilnost in ohraniti sklepe zdrave
Hipermobilnost - ko je telo preveč gibčno
Na prvi pogled se lahko zdi kot dar – sposobnost, da se brez težav dotaknete tal z dlanmi, upognete palec do podlakti ali udobno sedite v lotusovem položaju brez joge. Vendar pa se za prekomerno gibčnostjo lahko skriva stanje, ki ima svoje pasti. Hipermobilnost sklepov namreč ni vedno le prednost, ampak pogosto tudi izziv. In čim prej jo prepoznamo, tem bolje lahko preprečimo težave, ki jih prinaša.
Kaj je hipermobilnost in zakaj se o njej govori več kot prej?
Hipermobilnost pomeni, da imajo sklepi osebe večji obseg gibanja, kot je običajno. Pri nekaterih ljudeh je prirojena in jim ne povzroča težav – pravijo, da so "dvojni". Pri drugih pa se lahko povezuje z bolečinami, utrujenostjo, poškodbami ali celo s kroničnimi težavami. V takšnem primeru ne govorimo le o hipermobilnosti kot lastnosti, ampak o t.i. sindromu hipermobilnosti.
Medtem ko je bila hipermobilnost v preteklosti pogosto prezrta ali obravnavana kot zgolj posebnost, ji danes posvečamo več pozornosti. Eden od razlogov je naraščajoče zavedanje o njenem vplivu na vsakdanje življenje, zlasti pri otrocih in mladostnikih.
Kako prepoznati, da je telo preveč gibčno?
Odgovorimo na vprašanje, ki si ga zastavlja veliko staršev in odraslih: Hipermobilnost – kaj to pravzaprav pomeni v praksi?
Eden najpogostejših pokazateljev je t.i. Beightonova lestvica – preprost test, s katerim ocenjujemo gibčnost v več sklepih. Sem spada na primer sposobnost:
- upogibanja mezinca nazaj preko 90 stopinj,
- dotikanja tal z dlanmi pri iztegnjenih nogah,
- upogibanja komolca ali kolena nazaj,
- upogibanja palca do podlakti.
Če oseba doseže 5 ali več točk od možnih 9, je verjetno, da ima hipermobilne sklepe.
Sama gibčnost pa ni dovolj. Mnogi ljudje so gibčni in kljub temu zdravi. Hipermobilnost postane problem, ko se začnejo pojavljati simptomi, ki so z njo povezani. In prav tu postane pomembno pravočasno prepoznavanje.
Hipermobilnost pri otrocih - kdaj ne gre le za spretnost
Otroci so naravno gibčni in imajo mehkejše vezi kot odrasli. Pri nekaterih pa ta gibčnost presega običajne meje. Hipermobilnost pri otrocih se pogosto pokaže tako, da se zlahka poškodujejo, imajo nestabilne gležnje, pogosto padajo, se pritožujejo nad bolečinami v nogah ali rokah – zlasti po fizični aktivnosti.
Na primer, osemletna Adélka iz Brna, ki obožuje gimnastiko, je začela ponavljajoče trpeti zaradi bolečin v kolenih in zapestjih. Po več obiskih zdravnika in fizioterapevta se je izkazalo, da ima izrazito hipermobilne sklepe. Njeni starši so se sprva bali, da bo morala prenehati s športom. Zaradi ciljanih vaj pa je začela krepiti stabilizacijske mišice in bolečine so postopoma popustile.
Prav fizioterapija igra pri otrocih s to težavo ključno vlogo. Pomaga ne le pri lajšanju simptomov, ampak tudi pri preprečevanju poškodb, katerim so hipermobilni otroci bolj izpostavljeni. Pomembna je tudi primerna obremenitev – prekomerna pasivnost škoduje enako kot ekstremni športni napori.
Simptomi, ki jih ni mogoče spregledati
Simptomi hipermobilnosti se lahko razlikujejo glede na starost in stopnjo prizadetosti. Pri nekaterih ljudeh se kažejo le kot blage bolečine pri večjih obremenitvah, pri drugih pa prerastejo v kronične težave. Med pogoste simptome spadajo:
- bolečine v sklepih brez očitnega vzroka,
- ponavljajoče izpahi ali zvini,
- utrujenost, zlasti po daljšem stanju ali hoji,
- "škripanje" ali "preskakovanje" v sklepih,
- težave z ravnotežjem in koordinacijo,
- težave s držo.
Pri nekaterih ljudeh se hipermobilnost povezuje tudi z drugimi težavami – na primer prebavnimi težavami, pogostimi glavoboli ali celo anksioznostjo. To je posledica dejstva, da hipermobilnost lahko predstavlja del širšega spektra motenj vezivnega tkiva, kot je na primer Ehlers-Danlosov sindrom. Ni pa vedno to resna bolezen – pogosto gre le za samostojno lastnost, ki zahteva večjo skrb in pozornost.
Raziskave kažejo, da se blaga oblika hipermobilnosti pojavlja pri 10–15 % prebivalstva, pri čemer je pogostejša pri ženskah kot pri moških. Pri otrocih je lahko številka še višja, saj s starostjo sklepna gibčnost običajno upada.
Kako se spoprijeti s prekomerno gibčnostjo?
Če hipermobilnost postane problem, je ključnega pomena najti pravi pristop. Ne gre za bolezen v pravem pomenu besede – gre bolj za telesno dispozicijo, s katero se da delati.
Osnova je krepitev globokega stabilizacijskega sistema, t.i. jedra. Močnejše kot so mišice okoli sklepov, manjše je tveganje za njihovo preobremenitev in poškodbe. Primerne dejavnosti so pilates, joga (v blagi obliki), vadba na žogi ali pod nadzorom fizioterapevta.
Pomembna je tudi pravilna obutev in podpora stopalnega loka, zlasti pri otrocih – tisti s hipermobilnimi gležnji imajo lahko težnjo k propadanju stopalnega loka, kar vodi do drugih težav s držo.
In kar se tiče športa? Nikakor se mu ni treba izogibati – nasprotno, gibanje je v okviru možnosti priporočljivo. Le izbirati je treba dejavnosti, ki ne preobremenjujejo sklepov prekomerno in ohranjajo telo v ravnovesju. Na primer plavanje, nordijska hoja ali ples so lahko primerne alternative.
Psihična plat igra prav tako vlogo. Ljudje, ki dolgotrajno trpijo zaradi bolečin ali utrujenosti brez jasne diagnoze, so lahko frustrirani ali imajo občutek, da si "izmišljujejo". V takšnem primeru je pomembno razumevanje okolice in informiran zdravniški pristop.
Kdaj je čas obiskati strokovnjaka?
Če nekdo opazi, da on ali njegov otrok ima izrazito gibljive sklepe povezane z bolečino ali utrujenostjo, je priporočljivo posvetovati se s pediatrom, ortopedom ali fizioterapevtom. Ta lahko predlaga ustrezne vaje in, če je potrebno, priporoči tudi dodatne preiskave.
V Sloveniji se problematiko hipermobilnosti vse pogosteje obravnavajo specializirani fizioterapevti in ustanove, osredotočene na gibalni sistem. Dobra novica je, da je ob pravočasnem posegu in ustrezno nastavljenem režimu večino težav mogoče učinkovito obvladati.
Kot pravi fizioterapevtka Mgr. Jana Tichá iz praškega centra gibalne terapije: „Ljudje s hipermobilnostjo imajo pogosto občutek, da se z njihovim telesom dogaja nekaj narobe. V resnici imajo le drugače postavljene meje – in ko se naučijo svoje telo zaznavati in pravilno uporabljati, lahko živijo polno in aktivno življenje."
In prav v tem je ključ – ne zatirati gibljivosti, ampak se naučiti z njo ravnati. Prepoznavanje hipermobilnosti ni razlog za strah, ampak priložnost, da bolje razumemo svoje telo.
