Plazenje po vseh štirih je za zdravi razvoj otroka resnično ključnega pomena
Sodobni starši so danes preplavljeni z nasveti, priporočili in trendi, ki se nanašajo na razvoj njihovih otrok. Ena od tem, ki v zadnjih letih priteguje vse več pozornosti pediatrov, fizioterapevtov in raziskovalcev, je vprašanje plazenja po vseh štirih – torej tiste faze gibalnega razvoja, ko otrok pred hojo raziskuje svet na rokah in kolenih. Zakaj bi morali starši tej navidezno preprosti gibalni vzorec posvečati toliko pozornosti? In kaj se pravzaprav zgodi, ko otrok to fazo preskoči ali skrajša?
Plazenje po vseh štirih ni le prisrčna etapa, ki jo starši radi fotografirajo in delijo na družbenih omrežjih. Gre za ključen razvojni mejnik, ki ima globok vpliv na telesni, nevrološki in kognitivni razvoj otroka. Čeprav so nekateri strokovnjaki plazenje včasih obravnavali kot neobvezno razvojno etapo, sodobne raziskave vse prepričljiveje kažejo, da gre za fazo, ki je otrok idealno ne bi smel izpustiti.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaj se dogaja v možganih in telesu plazečega se otroka
Ko se otrok giblje po vseh štirih, se zdi, da gre za preprost mehanski gib. V resnici pa gre za izjemno kompleksno nevrološko dosežek. Plazenje je tako imenovani kontralateralni gib – desna roka se giblje hkrati z levo nogo in obratno. Ta vzorec hkrati aktivira obe možganski hemisferi in krepi povezave med njima prek strukture, imenovane corpus callosum. Prav ta medpolobna komunikacija je temelj za kasnejše sposobnosti, kot so branje, pisanje, koordinacija gibov ali koncentracija.
Raziskave s področja nevroznanosti nakazujejo, da dobro razvita povezanost možganskih hemisfer neposredno vpliva na to, kako enostavno se otrok uči v šoli. Po mnenju strokovnjakov American Academy of Pediatrics je gibalni razvoj v zgodnjem otroštvu neločljivo povezan z razvojem kognitivnih funkcij – in plazenje ima pri tem procesu povsem ključno vlogo.
Poleg možganov plazenje intenzivno aktivira celoten gibalni aparat. Krepi mišice ramen, rok, zapestij, prsnega koša in hrbtenice. Pri vsakem gibu se otrok uči razporejati telesno težo, ohranjati ravnotežje in usklajevati gibe vseh štirih okončin hkrati. S tem se hkrati razvija globoki stabilizacijski sistem – skupina mišic okoli hrbtenice in medenice, ki je nujna za pravilno držo telesa v kasnejšem obdobju. Fizioterapevti opozarjajo, da imajo otroci, ki so plazenje preskočili, v predšolskem in šolskem obdobju pogosteje težave z držo telesa, bolečinami v hrbtu ali zmanjšano mišično koordinacijo.
Plazenje prav tako bistveno razvija propriocepcijo – torej sposobnost možganov, da zaznajo položaj lastnega telesa v prostoru. Ta čutna funkcija je temelj za motorično spretnost, pa tudi za sposobnost mirnega sedenja, koncentracije ali obvladovanja vsakodnevnih gibalnih nalog. Otrok z dobro razvito propriocepcijo se lažje uči kolesariti, se ukvarja s športom ali preprosto hodi po neravnem terenu.
Ne gre spregledati niti razvoja vida. Med plazenjem otrok naravno izmenjuje pogled v bližino in v daljavo – opazuje tla tik pred seboj, nato dvigne glavo in se osredotoči na bolj oddaljeni cilj. To ritmično gibanje oči krepi sposobnost ostrenja in koordinacije očesnih mišic, kar ima neposreden vpliv na kasnejšo sposobnost branja in pisanja.
Kdaj bi moralo plazenje začeti in kako ga spodbujati
Večina otrok začne plaziti nekje med sedmim in desetim mesecem starosti, čeprav so individualne razlike precej velike. Nekateri dojenčki se gibljejo po vseh štirih že pri šestih mesecih, drugi začnejo šele proti koncu prvega leta. Pomembnejše od natančnega datuma pa je, ali otrok plazenje dejansko aktivno uporablja in ali ga ne preskoči prehitro v korist hoje.
Pediatri in fizioterapevti priporočajo, da otrok idealno plazi vsaj nekaj mesecev preden vstane in začne hoditi. Dlje in bolj aktivno kot otrok plazi, močnejšo in bolj uravnoteženo osnovo za nadaljnji razvoj si gradi. Starši lahko to fazo aktivno podprejo na več naravnih načinov. Ključen je tako imenovani »tummy time« – čas, preživet na trebuhu – ki bi se moral začeti že v prvih tednih življenja. Položaj na trebuhu krepi mišice vratu, ramen in hrbta, ki so nepogrešljiv predpogoj za kasnejše plazenje.
Prav tako je pomembno ustvariti otroku varno površino na tleh, kjer lahko svobodno raziskuje okolico. Prekomerna uporaba hodalic, sedežev, skakalk in drugih pripomočkov, ki otroka držijo v pokončnem položaju, preden je na to telesno pripravljen, lahko upočasni ali skrajša razvoj plazenja. Ti pripomočki sami po sebi niso nujno škodljivi, a če nadomeščajo čas, preživet pri prostem gibanju na tleh, lahko otroka prikrajšajo za del naravne gibalne izkušnje.
Motivacija je še en ključen dejavnik. Otrok plazi tja, kjer ga kaj zanima – za igračo, za staršem, za zvokom ali svetlobo. Starši lahko to naravno radovednost izkoristijo in otroka k plazenju nežno spodbujajo tako, da zanimive predmete postavljajo izven njegovega dosega, a še vedno v vidnem polju. Naravna želja po doseganju cilja je najboljši motor gibalnega razvoja.
Obstajajo tudi otroci, ki plazenje povsem preskočijo – preidejo neposredno iz sedenja v hojo ali se premikajo po zadnjici namesto po vseh štirih. Takšno vedenje ni samodejno razlog za paniko, a vsekakor je vredno posvetovati se s pediatrom ali otroških fizioterapevtom. Strokovnjak lahko oceni, ali je otrokov razvoj uravnotežen in ali so potrebni kakšni podporni ukrepi.
Kot pravi ugledna fizioterapevtka in strokovnjakinja za otroški razvoj Magda Krejčí: »Plazenje je za otroka to, kar je za stavbo trdna osnova – brez nje stavba sicer lahko stoji, a nikoli ne bo tako odporna, kot bi lahko bila.«
Kaj se lahko zgodi, ko otrok plazenje preskoči
Preskočitev faze plazenja ne pomeni samodejno, da bo imel otrok težave. Mnogi otroci, ki niso plazili, se razvijajo povsem normalno. Kljub temu obstaja vrsta študij in kliničnih opazovanj, ki nakazujejo določene ponavljajoče se vzorce pri otrocih, ki so to etapo izpustili.
Eden od najpogosteje omenjenih posledic so težave s fino motoriko – torej z gibi rok, prstov in zapestij. Plazenje namreč intenzivno krepi drobne mišice dlani in prstov ter razvija občutljivost dlani. Te sposobnosti so neposredno povezane s kasnejšim pisanjem, risanjem ali ravnanjem z drobnimi predmeti. Otroci, ki niso dovolj dolgo plazili, imajo včasih v predšolskem obdobju težave z držanjem svinčnika ali natančnostjo gibov rok.
Druga ponavljajoča se tema so motnje pozornosti in koncentracije. Ker plazenje gradi medpolobno komunikacijo v možganih, jo njena odsotnost – ne nujno, a možno – lahko prispeva k temu, da ta komunikacija ni tako močna, kot bi lahko bila. Nekateri strokovnjaki s področja pedagogike in nevrologije povezujejo nezadostno plazenje z večjo nagnjenostjo k težavam pri branju, kot je disleksija, ali s težavami s koncentracijo. Seveda gre za kompleksno problematiko, pri kateri ima vlogo veliko dejavnikov, a plazenje je eden od delčkov sestavljanke.
Vzemimo za primer konkretno situacijo: sedemletni Tomáš je vstopil v prvi razred poln navdušenja, a kmalu se je izkazalo, da ima težave s pisanjem – svinčnik drži krčevito, roka se hitro utrudi in pisava je negotova. Po obisku otrokovega fizioterapevta so starši ugotovili, da je Tomáš v dojenčiškem obdobju plazenje praktično preskočil – premikal se je po zadnjici in zelo hitro prešel na hojo. Terapevt je priporočil serijo gibalnih vaj, usmerjenih v krepitev ramenskega obroča in koordinacijo – torej ravno tista področja, ki jih plazenje naravno razvija. Po nekaj mesecih se je Tomáševo pisanje bistveno izboljšalo.
Ta primer kaže, da tudi če otrok plazenje preskoči, ni nič izgubljenega. Gibalni sistem človeka je izjemno plastičen, zlasti v zgodnjem otroštvu, in mnoge primanjkljaje je mogoče z usmerjeno skrbjo popraviti ali omiliti. Kljub temu velja, da je preventiva vedno lažja od poprave – in spodbujanje naravne faze plazenja je najpreprostejša preventiva, ki jo starši lahko nudijo svojemu otroku.
Velja omeniti tudi, da ima plazenje pozitiven vpliv na čustveni in socialni razvoj otroka. Gibanje po vseh štirih otroku daje prvo pravo avtonomijo – prvič se sam zmore premakniti tja, kamor želi, brez pomoči odraslih. Ta izkušnja samostojnosti in uspeha krepi samozavest in motivacijo za nadaljnje raziskovanje sveta. Plazenje je torej ne le telesni, temveč tudi psihološki mejnik.
Starši, ki želijo svojemu otroku v tem obdobju čim bolje pomagati, lahko posežejo po kakovostnih pripomočkih, ki spodbujajo naravno gibanje – na primer po talnih podlogah iz naravnih materialov, ki so prijazne do kože otroka in okolja, ali po igračah iz trajnostnih virov, ki spodbujajo radovednost brez nepotrebnih elektronskih učinkov. Takšni izdelki so del širšega pristopa k zavestnemu starševstvu, ki spoštuje naravni ritem otrokovega razvoja.
Plazenje po vseh štirih je eden najpomembnejših darov, ki jih naravni razvoj lahko nudi otroku. Gre za kratko, a izjemno bogato etapo, ki pušča sledi v možganih, mišicah, čutih in psihi za vse življenje. Dati otroku prostor, čas in motivacijo za plazenje je ena najpreprostejših in hkrati najdragocenejših stvari, ki jih starši lahko storijo za svojega potomca – in pri tem ne potrebujejo nič drugega kot čista tla in malo potrpljenja.
