Preizkusite egzotično sadje kaki, feijoa in pitahaya
Stojite pred polico v trgovini, v roki držite čudno oblikovan plod oranžne barve in se sprašujete, kaj sploh početi z njim. Niste sami. Eksotično sadje počasi osvaja slovenske police, a znanje o tem, kako ga pravilno jesti, pripraviti ali celo prepoznati zrelost, močno zaostaja za ponudbo. Kaki, fejoa, pitahaja – ta imena za mnoge še vedno zvenijo kot besede iz tujega jezika, čeprav je njihov okusni potencial povsem izjemen. Poglejmo, kaj to sadje sploh je, zakaj si zasluži pozornost in kako z njim prenehati tavati po kuhinji.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaki: oranžni zaklad, ki zahteva potrpežljivost
Kaki, znan tudi kot japonski kaki ali persimmon, izvira iz Kitajske in Japonske, kjer ga gojijo že več kot dve tisoč let. V Evropo je prispel razmeroma pozno, danes pa ga najdemo na tržnicah po vsem svetu. V Sloveniji se z njim večina ljudi prvič sreča bodisi v supermarketu bodisi na počitnicah v Sredozemlju, kjer raste na drevesih kot zlate okrasbe jeseni.
Največja past kakija je njegova zrelost. Nezrel kaki vsebuje veliko taninov – spojin, ki v ustih povzročajo trpek, neprijeten občutek, kot da bi žvečili lubje drevesa. Prav ta izkušnja za vedno odvrne mnoge ljudi. Toda popolnoma zrel kaki je povsem druga zgodba. Pravilno dozoreli plod je mehek kot puding, sladek kot med in diši po cimetu in vaniliji. Obstajata dve glavni sorti: Hachiya, ki mora biti pred uživanjem povsem mehka, in Fuyu, ki vsebuje manj taninov in jo lahko jemo tudi v trdem stanju, podobno kot jabolko.
Kako torej prepoznati, da je kaki pripravljen za uživanje? Pri sorti Hachiya preprosto stisnite plod – biti mora skoraj gelast, brez kakršnega koli odpora. Če je trd, ga pustite pri sobni temperaturi dozoreti še nekaj dni. Postopek lahko pospešite tako, da ga shranite v vrečko skupaj z banano ali jabolkom, ki sproščata etilen – naravni plin, ki pospešuje zorenje sadja. Zrel kaki nato odlično tekne sam, v sadnih solatah, smoothiejih, pa tudi v kombinaciji z ricotto, medom in orehi kot elegantna sladica.
Z vidika prehrane je kaki resnično izjemen. Vsebuje veliko vitamina A, vitamina C in antioksidantov, zlasti betakarotena in flavonoidov. Po podatkih Nacionalne medicinske knjižnice ZDA imajo tanini v kakiju tudi protivnetne lastnosti, tako da ima tudi ta neprijetna sestavina svoj zdravstveni pomen – le počakati je treba, da se med zorenjem preoblikuje v sprejemljivejšo obliko.
Ena od pogostih situacij, ki se ponavlja v številnih gospodinjstvih: mama kupi kaki, ker je bil lep in poceni. Nihče doma ne ve, kako ga jesti, zato leži na pultu, trdi se ali nasprotno prezori in konča v smeteh. Pa bi zadostovalo le malo potrpežljivosti in osnovno znanje o tem, kaj sadje potrebuje. In rezultat? Sladica, ki goste preseneti bolj kot katerakoli kupljena torta.
Fejoa: zeleni skrivnostni plod z okusom drugega sveta
Fejoa je sadje, za katerega večina Slovencev še ni slišala, čeprav se počasi pojavlja v boljših trgovinah z zdravo hrano ali v bio prodajalnah. Ta majhen, ovalen, zeleno obarvan plod izvira iz Južne Amerike, natančneje z območja današnje Brazilije in Argentine. Danes ga v velikem obsegu gojijo na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Gruziji in delih Sredozemlja. Botanično gre za sorodnika guave, in ta sorodnost se kaže tudi v okusu.
Okus fejoe je resnično težko opisati – primerjajo ga s kombinacijo ananasa, jagode, guave in mete, pri čemer odmeva z rahlo mentolsko svežino. Prav ta kompleksnost jo dela zanimivo za kuharje in kulinarične navdušence. Kako jo jesti? Najlažje jo razrežemo vzdolž na pol in žličko izdolbemo meso, podobno kot pri kiviju. Lupina je užitna, a je pogosto grenka in trda, zato je večina ljudi ne je.
Pri izbiri fejoe v trgovini velja podobno pravilo kot pri kakiju – plod mora rahlo popustiti pod pritiskom prstov. Pretrda fejoa še ni dozorela in bo grenko okusila, preměkka pa je morda prezorela. Če jo kupite nedozorelo, jo pustite dozoreti pri sobni temperaturi. Dozorela fejoa oddaja intenzivno aromo, ki je sama po sebi skoraj omamna.
Z vidika prehrane je fejoa bogata z vitaminom C, folno kislino in kalijem. Vsebuje tudi jod, kar je med sadjem razmeroma redko in dragoceno zlasti za ljudi, ki omejujejo uživanje morskih sadežev. Redno uživanje fejoe tako lahko prispeva k podpori delovanja ščitnice. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je pomanjkanje joda ena najpogostejših prehranskih pomanjkljivosti na svetu, zato ima vsak naravni vir tega minerala svojo vrednost.
Fejoa se odlično poda v smoothieje, sadne solate, džeme ali kot dodatek k jogurtu. Na Novi Zelandiji, kjer je to sadje dobesedno nacionalna zadeva, iz nje pripravljajo tudi vino, likerje in različne omake. Zanimiva kombinacija je fejoa z avokadom in limetko kot osnova za osvežujočo salso, ki preseneti tako z okusom kot z izvirnostjo.
Pitahaja: zmaj v kuhinji, ki zna razočarati in navdušiti
Morda nobeno eksotično sadje ne vzbuja toliko nasprotovanj kot pitahaja, znana tudi kot zmajevo sadje ali dragon fruit. Njen vizualni vtis je povsem nepozaben – živo rožnata ali rumena lupina z izrazitimi zelenimi luskami izgleda kot nekaj naravnost iz fantazijskega romana. Meso je lahko belo s črnimi semeni ali izrazito rdeče-vijolično, odvisno od sorte.
In tu pride tisto, kar mnoge potrošnike razočara: okus. Pitahaja z belim mesom je razmeroma nevpadljiva, rahlo sladka, s teksturo, ki spominja na kivi. Rdeča sorta je nekoliko intenzivnejša. Slavni francoski kuhar in gastronomski pisatelj Joël Robuchon je nekoč opazil, da „je najboljše sadje tisto, ki vas preseneti tam, kjer tega niste pričakovali" – in pitahaja je natanko takšno sadje. Njena moč ne leži v eksplozivnem okusu, temveč v nežni delikatnosti in izjemnem vizualnem učinku, ki vsako jed spremeni v majhno umetniško delo.
Pitahaja izvira iz tropske Amerike, danes pa jo množično gojijo v Vietnamu, Tajski, na Filipinih in v drugih azijskih državah. Na svetovni trg je prišla predvsem zahvaljujoč azijskemu izvozu. Kako jo pravilno jesti? Razrežite jo vzdolž na pol in, enako kot pri fejoi, izdolbite meso z žličko ali ga narežite na kocke. Lupina se ne je. Zrelost prepoznate po tem, da lupina rahlo popusti in je barva enakomerna ter nasičena.
Hranilna vrednost pitahaje je sicer presenetljivo visoka. Vsebuje vitamin C, vitamine skupine B, železo, magnezij in antioksidante, vključno z betacianinom, ki daje rdeči sorti njeno značilno barvo in hkrati deluje kot močan antioksidant. Raziskave, objavljene v strokovni reviji Food Chemistry, nakazujejo, da ima redno uživanje pitahaje lahko pozitiven vpliv na raven sladkorja v krvi in podporo črevesne mikrobiote zahvaljujoč vsebnosti prebiotičnih vlaknin.
Pitahaja je idealna v sadnih skledah, smoothie bowlih, sadnih solatah ali kot okras tort in sladic. Zanimivo deluje tudi zamrznjena – zamrznjena pitahaja ohrani barvo in hranilne snovi, v smoothieju pa doda kremasto teksturo brez dodajanja mleka ali jogurta.
Zakaj se splača preizkušati eksotično sadje
Naravno je, da človek pred neznanim sadjem oklevá. Nihče ne želi zapraviti denarja za nekaj, kar mu ne bo teklo, ali kar bo prezorelo na kuhinjskem pultu. Kljub temu obstaja nekaj dobrih razlogov, zakaj se premagati in seči po kakiju, fejoi ali pitahaji.
Prvič, pestrost prehrane je temelj zdravega življenjskega sloga. Vsaka vrsta sadja prinaša drugačen spekter vitaminov, mineralov, antioksidantov in fitokemikalij. Bolj ko je jedilnik raznolik, bolje je telo preskrbljeno z različnimi vrstami hranil. Drugič, eksotično sadje je pogosto bistveno bogatejše z določenimi mikrohranili kot splošno dostopne vrste – fejoa in jod, kaki in betakaroten, pitahaja in magnezij so dobri primeri tega.
Tretjič, in to je morda najpomembnejše – hrana bi morala biti radost, ne rutina. Preizkušanje novih okusov, tekstur in arom bogati vsakodnevno izkušnjo, širi kulinarični obzor in je lahko odlična priložnost za celotno družino. Otroci, ki so od malih nog navajeni okušati različne vrste sadja in zelenjave, si po raziskavah British Nutrition Foundation izoblikujejo zdravejše prehranjevalne navade v odrasli dobi.
Obstaja tudi ekološka razsežnost. Nakupovanje sezonskega in lokalno dostopnega eksotičnega sadja – na primer kakija, ki ga gojijo tudi v južni Evropi in tako v Slovenijo ni treba leteti z drugega konca sveta – je razumnejša izbira z vidika ogljičnega odtisa. Fejoa in kaki se poleg tega vse pogosteje gojita tudi v srednjeevropskih razmerah, zato bo njuna dostopnost naraščala.
Kaki, ki čaka na dozoritev na okenski polici, fejoa, razrezana nad skledico z jogurtom, ali pitahaja, narezana v jutranjem smoothieju – to so majhni, dostopni načini, kako v vsakdanjo prehrano vnesti malo pustolovščine. In kdo ve, morda bo iz neznanega ploda, pred katerim ste se prej izmikali s pogledom, postala vaša nova najljubša poslastica.
