Zakaj vas je strah telefonirati in kako to premagati
Telefon zazvoni in srce začne razbijati. Roka se stegne po mobilnem telefonu, a namesto da bi dvignili slušalko, palec instinktivno zdrsi proti rdečemu gumbu. Zveni znano? Če da, v tem zagotovo niste sami. V času, ko večina komunikacije poteka prek besedilnih sporočil, e-pošte in klepetalnih aplikacij, je telefoniranje za presenetljivo veliko število ljudi postalo vir resničnega stresa. In ne gre le za introvertno naravo ali lenobnost – telefonska anksioznost je realen psihološki fenomen, ki lahko vsakdanje življenje otežuje bolj, kot bi se na prvi pogled zdelo.
Predstavljajte si na primer Lucijo, tridesetletno grafično oblikovalko iz Brna. Svoje delo opravlja odlično, s strankami komunicira po e-pošti, na sestankih je profesionalna in samozavestna. Ko pa mora poklicati zavarovalnico ali se naročiti k zdravniku, to odlaga cele dneve, včasih celo tedne. „Vem, da je to absurdno," pravi. „Klic bi trajal dve minuti, a jaz o njem razmišljam cel dan vnaprej. Kaj če mi postavijo vprašanje, na katero ne bom vedela odgovora? Kaj če se zagovorim?" Lucijina zgodba ni osamljen primer. Raziskave ponovno in ponovno kažejo, da zlasti mlajše generacije telefoniranje dojemajo kot neprijetno in stresno, in to tudi v situacijah, ki so objektivno povsem banalne.
Zakaj pa se pravzaprav toliko ljudi boji telefonirati? Odgovor je bolj zapleten, kot bi se zdelo, in sega globoko v to, kako deluje človeška psiha, kako nas oblikuje okolje in kako dramatično se je v zadnjih dveh desetletjih spremenil način, kako med seboj komuniciramo.
Preizkusite naše naravne izdelke
Zakaj se toliko ljudi boji telefonirati
Korenine telefonske anksioznosti pogosto sovpadajo s širšo socialno anksioznostjo, torej strahom pred ocenjevanjem in negativno presojo s strani drugih ljudi. Telefonski klic ima namreč več specifičnih lastnosti, ki ga ločijo od drugih oblik komunikacije – in prav te lastnosti lahko pri bolj občutljivih posameznikih sprožijo stresni odziv.
Prvič, telefonski klic poteka v realnem času. Za razliko od e-pošte ali sporočila na WhatsAppu nimate časa, da bi si odgovor premislili, preoblikovali stavek ali izbrisali tisto, kar ste napisali. Vsaka beseda je takojšnja in nepreklicna. Drugič, pri telefoniranju manjka vizualna povratna informacija. Ne vidite izraza na obrazu sogovornika, ne veste, ali se nasmiha, prikimava ali se mršči. Možgani morajo tako delati z nepopolnimi informacijami, kar naravno povečuje negotovost. Tretjič, telefonski klic je do neke mere „nastop" – še posebej če kličete v prisotnosti drugih ljudi, ki slišijo vašo stran pogovora. To doda dodatno plast pritiska.
Psihologinja in raziskovalka na področju anksioznih motenj Amy Przeworski s Case Western Reserve University je v enem od svojih besedil nazorno opisala, da je telefonska anksioznost v resnici oblika socialne fobije, usmerjene na specifično situacijo. Človeku se ni treba bati socialnih interakcij na splošno, a vendar prav specifični pogoji telefonskega klica – odsotnost vizualnega stika, nezmožnost nadzorovanja tempa pogovora in strah pred tišino – lahko izzovejo nesorazmeren anksiozni odziv.
K vsemu temu pristopi še generacijski dejavnik. Ljudje, ki so odraščali s pametnimi telefoni in besedilno komunikacijo, preprosto nimajo s telefoniranjem toliko izkušenj kot generacija njihovih staršev. In kar človek ne počne pogosto, se mu naravno zdi neprijetno. Tako nastane začaran krog: čim bolj se telefoniranju izogibate, tem večjo anksioznost pri njem čutite, in čim večjo anksioznost čutite, tem bolj se mu izogibate. Britanska organizacija Anxiety UK v svojih materialih opozarja, da je prav izogibalno vedenje eden od glavnih dejavnikov, ki anksioznost dolgoročno vzdržujejo in poglabljajo.
Pomembno je razlikovati med običajnim neudobjem in dejansko anksioznostjo. Večini ljudi telefoniranje preprosto ni prijetno – in to je povsem normalno. Težava nastane v trenutku, ko strah pred telefonskim klicem začne vplivati na kakovost življenja. Ko človek zaradi njega odlaga pomembne zadeve, se izogiba delovnim priložnostim ali zanemarja zdravstveno oskrbo, ker se ne more prisiliti, da bi poklical v ordinacijo. V takih primerih ne gre več za zgolj preferenco, temveč za oviro, s katero se splača ukvarjati.
Zanimivo je, da se telefonska anksioznost ne pojavlja le pri ljudeh, ki so sicer anksiozni. Prizadene tudi ljudi, ki so v osebnem stiku povsem sproščeni, radi nastopajo v javnosti in nimajo težav s predstavitvami pred desetinami kolegov. Specifičnost telefonskega klica kot komunikacijskega kanala preprosto ustvarja edinstvene pogoje, ki lahko znervirajo tudi sicer samozavestno osebo. Kot je opomnil ameriški psiholog Guy Winch, avtor knjige Emotional First Aid: „Telefonska anksioznost ne govori o tem, da človek ne zna govoriti. Govori o tem, da možgani telefonski klic dojemajo kot situacijo z visoko stopnjo negotovosti – in negotovost je natanko tisto, kar anksioznost hrani."
Svojo vlogo igra tudi perfekcionizem. Ljudje, ki si postavljajo visoke zahteve, imajo težnjo vsak klic dojemati kot preizkus. Zveneti morajo pametno, profesionalno, ne smejo se zatikati, ne smejo reči „ehm". Ta notranji pritisk paradoksno povečuje verjetnost, da se natanko to zgodi – in negativna izkušnja nato potrdi prvotne skrbi. To je klasičen primer samoizpolnjujoče se prerokbe.
Kako premagati telefonsko anksioznost
Dobra novica je, da telefonska anksioznost zagotovo ni nekaj, s čimer bi moral človek živeti za vedno. Obstaja cela vrsta pristopov, ki pomagajo – od preprostih praktičnih trikov do globljega psihološkega dela. In večina od njih ne zahteva ničesar dramatičnega, le malo potrpežljivosti in pripravljenosti stopiti iz svoje cone udobja.
Postopna izpostavljenost je eno od najučinkovitejših orodij. Načelo je preprosto: začnete z majhnimi, malo stresnimi klici in se postopoma prebijate do zahtevnejših. Lahko na primer začnete tako, da pokličete restavracijo in se pozanimate o delovnem času. Nato poskusite naročiti hrano po telefonu. Nato pokličete na urad s preprostim vprašanjem. Vsak uspešen klic je majhna zmaga, ki možganom pošlje signal: „Vidiš? Preživeli smo. Ni bilo tako grozno." Kognitivno-vedenjska terapija, ki velja za zlati standard pri zdravljenju anksioznih motenj, temelji prav na tem načelu. Po podatkih Nacionalnega inštituta za duševno zdravje (NIMH) je postopna izpostavljenost ena od najbolje podprtih metod za premagovanje specifičnih fobij in anksioznosti.
Druga koristna strategija je priprava pred klicem. To ne pomeni, da si morate napisati celoten scenarij besedo za besedo – to bi nasprotno lahko anksioznost povečalo, ker se dejanski klic nikoli ne bo držal pripravljenega skripta. Dovolj je, da si na papir ali v beležke na telefonu zapišete tri stvari: zakaj kličete, katere informacije morate sporočiti in katera vprašanja želite postaviti. Ta preprosta struktura možganom zagotovi občutek nadzora, ki je pri obvladovanju anksioznosti ključen.
Pomaga tudi sprememba perspektive. Ljudje s telefonsko anksioznostjo imajo težnjo precenjevati, koliko druga stran opazi njihovo nervoznost. V resnici je človek na drugem koncu linije večinoma osredotočen na vsebino klica, ne na to, ali klicatelj zveni malo negotovo. Receptorka v ordinaciji opravi na desetine klicev dnevno in se verjetno čez pet minut ne bo spomnila, da ste se na začetku malo zaplezali. To kognitivno preokvirjanje – zavedanje, da so naše skrbi nesorazmerne z realnostjo – je eden od temeljnih stebrov obvladovanja anksioznosti.
Fizične tehnike obvladovanja stresa so še en pomočnik. Pred stresnim klicem lahko pomaga nekaj globokih vdihov – konkretno tehnika, pri kateri vdihnete štiri sekunde, zadržite dih za štiri sekunde in izdihnete osem sekund. Ta metoda aktivira parasimpatični živčni sistem in fiziološko zmanjša stresni odziv. Nekateri ljudje tudi ugotavljajo, da jim med telefoniranjem pomaga hoditi po prostoru ali gestikulirati – gibanje telesa sprošča napetost in paradoksno daje glasu bolj naraven in samozavestnejši ton.
Vredno je omeniti tudi praktičen trik, ki se morda sliši banalno, a deluje: nasmehnite se med telefoniranjem. Nasmeh spremeni kakovost glasu in hkrati možganom pošlje signal, da situacija ni ogrožajoča. Gre za malenkost, a vrsta ljudi potrjuje, da jim to resnično pomaga, da se med klicem počutijo bolj sproščeno.
Kaj pa če anksioznost vztraja kljub vsem poskusom samopomoči? V takem primeru se vsekakor splača poiskati strokovno pomoč. Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) je pri zdravljenju socialne anksioznosti, vključno s telefonsko, izjemno učinkovita. Terapevt pomaga prepoznati konkretne miselne vzorce, ki anksioznost vzdržujejo, in z njimi sistematično delati. V Češki republiki je KVT dostopna tako prek kliničnih psihologov kot v okviru specializiranih centrov za zdravljenje anksioznih motenj.
Ni se treba sramovati telefonske anksioznosti niti je bagatelizirati. Živimo v času, ki besedilno komunikacijo postavlja v ospredje in telefoniranje potiska na stranski tir – povsem logično je torej, da se je okoli njega ustvarila določena nelagodnost. Hkrati pa velja, da sposobnost dvigniti telefon in poklicati v mnogih situacijah ostaja nenadomestljiva. Naj gre za reševanje nujnih zadev, gradnjo poklicnih odnosov ali preprosto za to, da je poklicati babico vseeno lepše kot ji poslati smeška.
Vrnimo se še k Luciji iz Brna. Po nekaj mesecih dela s terapevtko in postopnega izpostavljanja telefonskim klicem danes pravi, da telefoniranje sicer še vedno ni njena najljubša dejavnost, a ji je prenehalo upravljati življenje. „Največji preboj je bil, ko sem spoznala, da klic ne rabi biti popoln. Dovolj je, da izpolni svoj namen." In natanko v tem je bistvo celotne zadeve. Telefonski klic ni izpit, ni nastop na odru in nihče vam zanj ne daje ocen. Je preprosto orodje – in kot z vsakim orodjem se človek nauči z njim ravnati bolje s tem, ko ga uporablja. Vsak dvignjen telefon je korak v pravo smer, tudi če se ob tem tresejo roke.
