# Co způsobuje škytavku a jak ji rychle zastavit ## Co je škytavka? Škytavka (latinsky *singultus*
Vsi jo poznajo. Pride nepričakovano, najpogosteje v trenutku, ko jo človek najmanj potrebuje – sredi pomembnega sestanka, pri romantični večerji ali tik preden mora nastopiti pred občinstvom. Kolcanje je eden tistih drobnih telesnih pojavov, ki znajo biti presenetljivo moteči, čeprav trajajo le nekaj minut. Toda kaj se pravzaprav dogaja v telesu, ko kolcamo? In zakaj včasih ne pomagajo niti tradicionalni babičini nasveti?
Odgovori so presenetljivo zanimivi in segajo globoko v anatomijo ter fiziologijo človeškega telesa. Razumeti, zakaj nastane kolcanje, je namreč prvi korak k temu, kako ga učinkovito ustaviti.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaj se dogaja v telesu med kolcanjem
Kolcanje nastane zaradi nehotenih krčevitih kontrakcij prepone – ploskega mišičnega organa, ki ločuje prsno votlino od trebušne votline in igra ključno vlogo pri dihanju. Ko se prepona nenadoma in nekontrolirano skrči, povzroči hiter vdih, ki ga takoj prekine zaprtje glasilk. Prav to nenadno zaprtje glasilne reže proizvede značilen zvok »hik«, ki ga vsi tako dobro poznamo.
Celoten proces nadzoruje avtonomni živčni sistem, pri čemer imata ključno vlogo blodeči živec (nervus vagus) in prepončni živec (nervus phrenicus). Ta živca povezujeta možgane s prepono in njuna razdraženost sproži celotno verigo dogodkov, ki vodi do kolcanja. Zanimivo je, da z evolucijskega vidika kolcanje pri odraslem človeku nima nobene očitne funkcije – nekateri znanstveniki menijo, da gre za ostanek refleksa, ki je bil koristen pri prednikih vretenčarjev pri prehodu iz vodnega okolja na kopno, ko je pomagal izrivati vodo iz škrg.
Najpogostejši sprožilci so preveč hitro jedenje ali pitje, požiranje velikih količin zraka, uživanje preveč vroče ali hladne hrane, pa tudi alkohol, nenadno vznemirjenje ali stres. Želodec, ki leži tik pod prepono, pri prenapolnitvi ali distenziji draži okoliške živce, ti pa nato pošiljajo signale, ki povzročajo krče. Zato kolcanje tako pogosto nastopi po obilnem kosilu ali po hitrem pitju gaziranega.
Večina kolcanja sama od sebe preneha v nekaj minutah. Če pa traja več kot 48 ur, govorimo o tako imenovanem vztrajnem kolcanju, in če traja več kot mesec dni, gre za kronično kolcanje. To je lahko znak resnejše bolezni – na primer vnetja požiralnika, tumorja, presnovne motnje ali motnje centralnega živčnega sistema – in si vsekakor zasluži zdravniški pregled.
Zakaj tradicionalni nasveti včasih delujejo in včasih ne
»Zadrži dih, popij kozarec vode z glavo navzdol, daj se komu prestrašiti.« Kdo ne bi poznal teh klasičnih nasvetov, ki se prenašajo iz roda v rod? Presenetljivo, del njih ima pravo fiziološko osnovo – čeprav ne vedno iz razlogov, ki si jih ljudje mislijo.
Zadrževanje diha deluje na principu zvišanja ravni ogljikovega dioksida v krvi. Višja koncentracija CO₂ deluje na živčni sistem pomirjevalno in lahko prekine cikel nehotenih kontrakcij prepone. Podobno deluje dihanje v papirnato vrečko, ki je bila dolga desetletja standardni nasvet – in čeprav danes zdravniki te metode iz varnostnih razlogov ne priporočajo preveč (pri daljši uporabi obstaja tveganje hipoksije), je načelo za njo utemeljeno.
Pitje vode, zlasti po majhnih požirkih ali z zamašenimi ušesi, lahko stimulira blodeči živec in prekine refleksno zanko. Požiranje kot tako aktivira mišične gibe požiralnika, ki lahko »preglasijo« ritem krčev prepone. Podoben učinek imata sesanje ledu ali požiranje žličke sladkorja – fizična stimulacija žrela in požiralnika moti ponavljajoči se živčni signal.
Prestrašitev deluje po drugačnem principu: nenadno presenečenje aktivira simpatični živčni sistem in povzroči kratkotrajni stres, ki lahko prekine avtomatski vzorec delovanja prepone. Je nekako kot ponovni zagon računalnika – hitro preobremenitev sistema, ki izbriše problematičen proces. A učinek je nezanesljiv in je odvisen od intenzivnosti presenečenja ter od posameznega človeka.
Obstajajo tudi manj tradicionalni, a znanstveno podprti pristopi. Eden od njih je tako imenovani Valsalvin manever – poskus izdiha pri zaprtih ustih in nosu, ki poveča intratorakalni tlak in lahko stimulira blodeči živec. Drug je neposredna masaža karotidnega sinusa na vratu, ki upočasni srčni utrip in pomiri živčni sistem – to metodo pa bi moral izvajati le zdravnik.
Ameriška organizacija Cleveland Clinic navaja, da so za kratkotrajno kolcanje domače metode večinoma zadostne, pri čemer so najučinkovitejše tiste, ki neposredno vplivajo na delovanje blodečega živca ali zvišujejo raven CO₂ v krvi.
Kdaj je kolcanje več kot le neprijetnost
Za večino ljudi je kolcanje le kratkotrajna nadloga. Obstajajo pa situacije, ko se iz banalnega pojava razvije resna težava. Na primer triindevetdesetletni Američan Charles Osborne je vstopil v Guinnessovo knjigo rekordov kot človek, ki je kolcal neprekinjeno 68 let – od leta 1922 do leta 1990. Njegov primer je sicer skrajna izjema, a kaže, da ima kolcanje lahko tudi zelo resne oblike.
Kronično kolcanje bistveno zmanjšuje kakovost življenja – moti spanje, otežuje jedenje in pitje, zapletuje komunikacijo ter lahko vodi do izčrpanosti in psihičnih težav. V takšnih primerih zdravniki posežejo po farmakološkem zdravljenju. Najpogosteje uporabljen zdravilo je klorpromazin (antipsihotik), ki je v nekaterih državah odobren posebej za zdravljenje kolcanja. Druge možnosti so metoklopramid, baklofen ali gabapentin, pri čemer je izbira odvisna od vzroka in splošnega zdravstvenega stanja bolnika.
V skrajnih primerih vztrajnega kolcanja, ki ga povzroča draženje prepončnega živca, se posega tudi po kirurških posegih – na primer po blokadi ali prekinitvi prepončnega živca. To so pa res izjemne situacije, ki zadevajo le majhen delež bolnikov.
Zanimivo je, da se kolcanje pogosteje pojavlja pri moških kot pri ženskah, zlasti pri vztrajni ali kronični obliki. Znanstveniki zaenkrat ne vedo natančno zakaj, a predpostavlja se, da imajo vlogo hormonske razlike in anatomske posebnosti v ureditvi živčnega sistema.
Kolcanje je lahko tudi stranski učinek nekaterih zdravil – na primer kortikosteroidov, benzodiazepinov ali kemoterapevtikov. Bolniki, ki se podvrgajo onkološkemu zdravljenju, se nanj pritožujejo precej pogosto, zato se raziskave na tem področju intenzivno posvečajo iskanju učinkovitih in varnih načinov za lajšanje kolcanja pri teh specifičnih skupinah bolnikov.
Omeniti velja tudi, da se kolcanje pojavlja tudi pri nerojenem otroku v maternici – ultrazvočni posnetki jasno kažejo, kako plod kolca že od drugega trimesečja nosečnosti. V tem primeru gre verjetno za trening dihalnih mišic in refleksov, ki otroka pripravlja na življenje zunaj maternice. To je eden od dokazov, da je kolcanje globoko zakoreninjen fiziološki refleks z dolgo evolucijsko zgodovino.
Kako torej pristopiti h kolcanju v vsakdanjem življenju? Predstavljajte si situacijo, ki je marsikateremu človeku dobro znana: sedite na delovnem sestanku, pred vami je predstavitev za dvajset kolegov, in ravno v tistem trenutku začnete kolcati. Panika situacijo poslabša, ker je stres sam po sebi sprožilec. Najboljša strategija je ohraniti mirnost, neopazno globoko vdihniti, za trenutek zadržati dih in nato počasi izdihniti. Ta preprost postopek zviša raven CO₂ in hkrati aktivira parasimpatični živčni sistem, ki telo pomiri. Če je pri roki kozarec vode, lahko nekaj počasnih požirkov z zamašenimi ušesi pomaga hitreje.
Preprečevanje je seveda boljše od zdravljenja. Kdor pogosto kolca in ve, kaj to sproži, lahko tveganje zmanjša tako, da bo jedel počasi in v miru, se izogibal preveč vročim ali hladnim napitkom, ki jih hitro zaužije enega za drugim, omejil alkohol in gazirane pijače ter ne jedel tik pred stresnimi situacijami. Ne gre za nobeno revolucijo v življenjskem slogu – dovolj je, da posvetimo nekoliko več pozornosti temu, kako in kaj jemo.
Kolcanje je ena tistih fascinantnih opomnikov na to, kako zapleteno in hkrati presenetljivo ranljivo je človeško telo. Živci, mišice, refleksi in živčni sistem delujejo v nenehnem sozvočju – in včasih se to sozvočje za trenutek poruši. Večinoma ni nič resnega. Toda razumeti, kaj se dogaja pod površjem, nam ne daje le boljših orodij za to, da se znebimo kolcanja, temveč tudi globlje spoštovanje do tega, kako izjemno deluje naš organizem.
