Kako si postaviti realistična pričakovanja kot mama in se prenehati primerjati z drugimi
Vsaka ženska, ki postane mama, pozna tisti poseben občutek, ko se realnost prvih tednov z dojenčkom dramatično razlikuje od tega, kar si je prej predstavljala. Družbena omrežja, polna nasmejanih mamic v čistih belih majicah, brezhibno urejeni domovi in otroci, ki zadovoljno spijo celo noč – vse to ustvarja podobo, ki z vsakodnevnim materinstvom nima prav veliko skupnega. Pa vendar je prav ta podoba za mnoge ženske merilo, po katerem ocenjujejo same sebe. Rezultat je pogosto občutek neuspeha, izčrpanosti in frustrirajoče vprašanje: »Ali delam kaj narobe, ali je tako pri vseh?«
Odgovor je večinoma preprost – tako je pri vseh. Samo da se o tem ne govori dovolj glasno. Pretirana pričakovanja v materinstvu in posledično razočaranje nad tem, da realnost izgleda drugače, sodijo med najpogostejše vire stresa pri svežih mamah. Po raziskavi, objavljeni v Journal of Reproductive and Infant Psychology, so nerealistična pričakovanja od materinstva neposredno povezana z višjim tveganjem za poporodno depresijo in anksioznost. Ne gre torej za malenkost, ki jo lahko preprosto spregledamo – gre za temo, ki si zasluži iskren pogovor.
Poglejmo torej, od kod izvirajo ta pretirana pričakovanja, zakaj nas tako prizadenejo in predvsem – kako si kot mama zastaviti realistična pričakovanja, ne da bi se odrekle temu, kar je za nas pomembno.
Preizkusite naše naravne izdelke
Od kod izvirajo nerealistična pričakovanja in zakaj tako bolijo
Predstava »popolne matere« ni nastala čez noč. Oblikuje se leta – iz otroštva, iz opazovanja lastne mame, iz knjig, filmov in v zadnjih letih predvsem iz vsebin na Instagramu in TikToku. Problem ni v tem, da se ženske zgledujejo po drugih ali iščejo informacije. Problem nastane v trenutku, ko kuriran, filtriran izsek tujega življenja postane standard, ki mu skušamo zadostiti.
Vzemimo na primer Klaro, dvaintrideseletno prvorodko iz Brna, ki se je na materinstvo pripravljala s sebi lastno skrbnostjo. Prebrala je ducat knjig o vzgoji, opravila tečaj hipnoporoda, preučila naravno starševstvo in pripravila podroben načrt za prvo leto z dojenčkom. Dojenje naj bi bilo samoumevno, spalni ritem naj bi se ustalil do šestega tedna, ona sama pa naj bi bila mirna, ljubeča in prisotna mama. Realnost? Porod se je končal z nujnim carskim rezom, dojenje je bilo boleče in nezadostno, sin je spal največ v dvournih intervalih, Klara pa se je po treh mesecih znašla v ordinaciji psihologinje z diagnozo poporodne anksiozne motnje. Ne zato, ker bi bila slaba mama. Ampak zato, ker je bil prepad med pričakovanji in realnostjo tako ogromen, da ga ni zmogla premostiti.
Klarina zgodba ni izjema. Psihologinja in avtorica knjige What No One Tells You Alexandra Sacks opozarja, da sodobna družba materam nalaga povsem protislovna pričakovanja – naj bodo predane otrokom, a hkrati naj ne izgubijo svoje identitete, naj dojijo naravno, a se hkrati hitro vrnejo v formo, naj bodo potrpežljive in ljubeče, a hkrati dosledne in odločne. Ni čudno, da se od tega vrti v glavi.
Pomembno je razumeti, da razočaranje, ki pride po neizpolnjenih pričakovanjih, ni znak šibkosti. Je naravna človeška reakcija. Psihologi temu pojavu pravijo »expectation-reality gap« in njegove posledice so dobro dokumentirane – od upada samozavesti prek kroničnega stresa do težav v odnosih. Ko si mama predstavlja, da bo s partnerjem imela enak odnos kot pred rojstvom otroka, namesto tega pa se prepirata o tem, kdo bo vstal k jokajočemu dojenčku ob treh ponoči, to ni propad odnosa. To je normalna faza, skozi katero gre velika večina parov. Toda če nanjo ni pripravljena, jo lahko doživlja kot katastrofo.
In prav tu pridemo do bistva. Ne gre za to, da si postavimo letvico tako nizko, da od življenja ne pričakujemo ničesar. Gre za to, da se naučimo razlikovati med tem, na kar lahko vplivamo, in tem, kar pač pride, kakor pride. Gre za to, da prenehamo primerjati svoj običajen torek z najboljšim trenutkom nekoga drugega na družbenem omrežju. In gre za to, da sprejmemo, da je materinstvo v veliki meri improvizacija – in da je to povsem v redu.
Kako si zastaviti realistična pričakovanja in se jih prenehati sramovati
Zastaviti si realistična pričakovanja ne pomeni odreči se sanjam ali ambicijam. Pomeni pristopiti k materinstvu z odprtostjo, prilagodljivostjo in zdravo mero prijaznosti do sebe. Sliši se preprosto, toda v praksi zahteva zavestno prizadevanje, saj nas celotna kultura okoli nas potiska v nasprotno smer.
Prvi korak je iskrena inventura lastnih predstav. Kaj natančno si predstavljam, da bo materinstvo prinašalo? Od kod te predstave izvirajo – iz lastne izkušnje, iz knjig, z Instagrama, od prijateljic? Ali temeljijo na resničnih informacijah ali na idealizirani podobi? Ta vaja je lahko presenetljivo razkrivalna. Mnoge ženske pri njej ugotovijo, da njihova pričakovanja niso njihova lastna – so prevzeta iz okolice in jih niso nikoli zavestno sprejele za svoja.
Drugo pomembno načelo je zamenjava trdnih načrtov s tako imenovanimi prilagodljivimi nameni. Namesto »dojila bom vsaj eno leto« si rečemo »rada bi dojila in za to bom naredila, kar bo v moji moči, toda če ne bo šlo, bom našla drug način, kako svojega otroka dobro nahraniti«. Namesto »v pol leta bom shujšala na predporodno težo« poskusimo »trudila se bom gibati, kolikor mi bo situacija dopuščala, in svojemu telesu dala čas za okrevanje«. Razlika v formulaciji se morda zdi kozmetična, toda njen vpliv na psiho je bistven. Prilagodljiv namen daje prostor za realnost, medtem ko tog načrt ustvarja pogoje za razočaranje.
Tretje načelo se nanaša na primerjanje z drugimi. Kot je rekla ameriška pisateljica in raziskovalka Brené Brown: »Primerjanje je tat veselja.« In v kontekstu materinstva to velja dvojno. Vsak otrok je drugačen, vsaka družina ima drugačno ozadje, drugačne vire, drugačno zgodovino. Primerjati svoj kaotičen četrtek s skrbno osvetljeno fotografijo tujega nedeljskega popoldneva nima nobenega smisla – pa vendar to počnemo nenehno. Eden najučinkovitejših korakov, ki jih sveža mama lahko naredi, je omejiti čas, preživet na družbenih omrežjih, ali vsaj prečistiti svoj feed od računov, ki v njej zbujajo občutek nezadostnosti. Namesto njih slediti računom, ki prikazujejo materinstvo avtentično – s madeži na majici, s kupom perila v ozadju in z iskrenim opisom težkih dni.
Nič manj pomembno ni govoriti o svojih občutkih na glas. S partnerjem, s prijateljico, s terapevtom, s komerkoli, ki zna poslušati brez obsojanja. Mnoge ženske ugotovijo, da v trenutku, ko na glas izrečejo stavek »imam občutek, da ne zmorem«, od okolice presenetljivo pogosto slišijo odgovor »jaz tudi«. Ta deljena ranljivost ima ogromno moč. Ni naključje, da materinske skupine – bodisi spletne bodisi osebne – sodijo med najučinkovitejše oblike podpore za sveže mame. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je socialna opora eden ključnih zaščitnih dejavnikov duševnega zdravja v poporodnem obdobju.
In končno, treba je spomniti, da se realistična pričakovanja ne nanašajo le na otroka, ampak tudi na sebe samo. Biti dobra mama ne pomeni biti popolna mama. Pomeni biti »dovolj dobra« mama – koncept, ki ga je uvedel britanski pediater in psihoanalitik Donald Winnicott že v petdesetih letih dvajsetega stoletja in ki je še danes eden najpogosteje citiranih v otroški psihologiji. Dovolj dobra mama ni tista, ki nikoli ne naredi napake. To je tista, ki je prisotna, se odziva na potrebe svojega otroka in – to je ključno – si zna odpustiti, ko ji kaj ne uspe.
Vse to seveda ne pomeni, da bi se ženske morale prenehati pripravljati na materinstvo ali da informacije in izobraževanje nimajo smisla. Ravno nasprotno. Priprava je dragocena, če je utemeljena na realistični podobi tega, kar materinstvo prinaša. Tečaji, ki odkrito govorijo o težavah z dojenjem, o pomanjkanju spanja, o spremembi partnerskega odnosa in o tem, da je poporodno obdobje lahko čustveno zahtevno, ženske pripravijo veliko bolje kot tisti, ki obljubljajo harmonijo in naravno blaženost.
Prav tako je smiselno vlagati v stvari, ki vsakdanje življenje z dojenčkom resnično olajšajo – pa naj gre za kakovostno naravno kozmetiko, ki varuje občutljivo kožo novorojenčka, ekološke potrebščine za gospodinjstvo, ki zmanjšajo stik s kemikalijami, ali udobna in trajnostna oblačila, v katerih se mama počuti dobro, tudi ko nima časa niti energije za ukvarjanje z videzom. Ne gre za luksuz – gre za drobne korake, ki v zahtevno obdobje dodajo kanček ugodja in občutek, da ženska skrbi ne le za otroka, ampak tudi zase.
Materinstvo je ena najintenzivnejših izkušenj, ki jih človek lahko doživi. Polno je ljubezni, toda tudi utrujenosti. Polno je nežnosti, toda tudi frustracije. Polno je trenutkov, ki človeku vzamejo dih – in trenutkov, ko bi najraje pobegnil v sosednjo sobo in za seboj zaprl vrata. In vse od tega je normalno. Zastaviti si realistična pričakovanja kot mama ne pomeni odreči se veselju materinstva. Pomeni dati si priložnost, da to veselje resnično doživimo – brez filtrov, brez primerjav in brez nepotrebnega občutka krivde. Ker najboljša različica mame ni tista popolna. Je tista resnična.
