Sploščena glavica dojenčka ali plagiocefalia in kako ji preprečiti
Vsak starš si želi, da je njegovo otrok zdrav in srečen. Zato je lahko pogled na sploščeno ali asimetrično glavico dojenčka zaskrbljujoč. Plagiocefálija – sploščenost glavice dojenčka – je danes ena najpogosteje diagnosticiranih stanj pri majhnih otrocih, njena pojavnost pa je v zadnjih desetletjih močno narasla. Pri tem gre v večini primerov za stanje, ki ga je mogoče uspešno rešiti, in če se odkrije pravočasno, pusti minimalne ali nobene trajne posledice.
Preden pa se starši začnejo po nepotrebnem obremenjevati, je dobro razumeti, kaj pravzaprav stoji za sploščeno glavico dojenčka, zakaj do tega pojava prihaja in kaj je pri tem mogoče razumno storiti.
Preizkusite naše naravne izdelke
Kaj je plagiocefálija in zakaj nastane
Beseda plagiocefálija izhaja iz grščine – plagios pomeni poševno in kephalé glava. Gre torej dobesedno za poševno ali asimetrično lobanjo. Lobanja novorojenčka ni trdna kost, temveč jo sestavlja več kostnih ploščic, ki so povezane z mehkimi tkivi, imenovanimi šivi in fontanele. Ta genialna biološka zasnova otroku omogoča prehod skozi porodni kanal in hkrati zagotavlja prostor za hitro rast možganov v prvih mesecih življenja. Prav ta mehkoba in prožnost lobanje pa je tudi razlog, zakaj lahko razmeroma enostavno spremeni obliko pod vplivom zunanjega pritiska.
Najpogosteje govorimo o tako imenovani pozicijski ali posturalni plagiocefáliji, ki nastane takrat, ko dojenček večkrat leži ali spi v istem položaju in pritisk na en del glavice povzroči njeno sploščenost. Ta oblika nima nobene zveze z rastjo možganov ali inteligenco otroka – gre zgolj za oblikovni problem lobanje. Manj pogosta različica je simetrično sploščenje zadnjega dela glave, ki se označuje kot brahicefálija, obstaja pa tudi prava strukturalna plagiocefálija, ki jo povzroča prezgodnja zrast lobanjskih šivov in se imenuje kraniosinostoza ter zahteva kirurško zdravljenje.
Zakaj pa je pozicijske plagiocefálije v zadnjih tridesetih letih tako dramatično več? Odgovor je presenetljivo preprost in je neposredno povezan z reševanjem življenj. Od leta 1992, ko je ameriška pediatrična akademija sprožila kampanjo »Back to Sleep« (Spati na hrbtu), se je pojavnost sindroma nenadne smrti dojenčka zmanjšala za več kot petdeset odstotkov. Priporočilo spanja na hrbtu je rešilo tisoče otroških življenj, hkrati pa je povzročilo, da dojenčki preživijo veliko več časa v položaju na hrbtu – s tem pa je prišlo do porasta pozicijskega sploščenja glavic. Starši so torej postavljeni pred navidezni paradoks: početi tisto, kar je varno, in hkrati preprečevati neželene stranske učinke.
Vlogo igrajo tudi drugi dejavniki. Nedonošeni dojenčki imajo mehkejše kosti in so bolj nagnjeni k sploščenju. Dvojčki ali trojčki imajo v maternici manj prostora. Tortikolis – skrajšanje ali napetost mišic vratu – povzroča, da otrok prednostno obrača glavico na eno stran, kar nato vodi do enostranskega sploščenja. Prav tortikolis je eno najpogostejših pridruženih stanj, ki plagiocefálijo spremlja ali povzroča.
Kako prepoznati sploščeno glavico in kdaj poiskati strokovnjaka
Mnogi starši sami opazijo sploščenje glavice, običajno v prvih tednih ali mesecih otrokovega življenja. Ko pogledamo na dojenčka od zgoraj, normalno oblikovana glavica spominja na simetričen oval. Pri plagiocefáliji je lahko ena stran sploščena, uho je lahko pomaknjeno naprej, čelo je lahko asimetrično ali pa celotna lobanja deluje kot rahlo deformirana. Pri brahicefáliji je sploščenje enakomerno zadaj in glava je lahko videti nenavadno široka ali ravna.
Če starši opazijo kakršne koli asimetrije ali odstopanja od simetrične oblike, je primerno o tem pogovoriti s pediatrom. Pomembno je, da ne podcenjujemo niti navidezno manjših ugotovitev, saj prej ko se stanje odkrije, bolje je. Možgani in lobanja rastejo najhitreje v prvem letu življenja – približno polovica celotnega volumna možganov se oblikuje do šestega meseca starosti – in prav to okno je hkrati najboljša priložnost za uspešno zdravljenje.
Pediater pri sumu na plagiocefálijo običajno opravi fizični pregled, oceni gibljivost otrokovega vratu in po potrebi priporoči posvet s fizioterapevtom ali ortopedom. Slikovne metode, kot sta rentgen ali CT, se indicirajo le pri sumu na kraniosinostozo, saj je pozicijska plagiocefálija klinična diagnoza, ki ne zahteva obsevanja.
Kot je dejal ugledni ameriški pediatrični nevrokirurg Mark Dias: »Možgani so pri pozicijski plagiocefáliji popolnoma normalni. Težava je zgolj v obliki lobanje, in to je stanje, ki ga je v večini primerov mogoče bistveno izboljšati s konzervativnimi metodami.«
Kako zdraviti plagiocefálijo in ji preprečiti
Dobra novica je, da je pozicijska plagiocefálija v večini primerov rešljiva brez kirurškega posega, zlasti takrat, ko se zdravljenje začne zgodaj. Temeljni steber zdravljenja je tako imenovana repozicijska terapija – torej zavestno menjavanje položajev in zmanjšanje pritiska na prizadeti del glavice.
Ključno vlogo ima čas, preživet na trebuščku, v angleščini označen kot »tummy time«. Gre za čas, ko je dojenček med budnostjo in pod nadzorom staršev položen na trebušček. Ta položaj ne le zmanjšuje pritisk na zadnji del glavice, temveč tudi krepi mišice vratu, ramen in hrbta, ki jih otrok potrebuje za kasnejše obračanje, plazenje in hojo. Strokovnjaki priporočajo, da začnemo s tummy time že od prvih dni po prihodu iz porodnišnice, sprva le nekaj minut na dan in postopoma čas podaljšujemo. Ameriška pediatrična akademija priporoča, da do tretjega meseca starosti dosežemo skupno trideset minut tummy time na dan.
Praktičen nasvet za starše, ki se spopadajo s tummy time: mnogi dojenčki tega položaja sprva ne marajo in protestirajo. Pomaga, če otroka položimo na prsi starša, na trdo površino z barvito igračo ali ogledalom pred obrazom, ali pa izkoristimo položaj na podlahti starša. Čim bolj je tummy time zabaven in del naravne interakcije, tem bolje ga otrok sprejme.
Drugi pomemben ukrep je menjavanje položaja glavice pri hranjenju, nošenju in spanju. Če otrok raje obrača glavo na eno stran, ga je mogoče spodbuditi k obračanju na drugo stran z namestitvijo igrač, svetlobnih virov ali samega starša na nasprotno stran. Pri nošenju v naročju je priporočljivo menjavati roke. Pri hranjenju s stekleničko je mogoče menjavati strani podobno kot pri dojenju.
Kar zadeva posebne blazine ali pozicijske pripomočke, je njihovo uporabo treba posvetovati z zdravnikom. Nobena blazinska podpora ne sme biti uporabljena med spanjem otroka – varno spalno okolje mora ostati prednostna naloga. Obstajajo pa posebej oblikovane podloge za budnega otroka, ki lahko pomagajo pri razporeditvi pritiska.
Fizioterapija ima ključno vlogo zlasti takrat, ko je plagiocefálija povezana s tortikolisom. Skrajšane ali napete mišice vratu je mogoče sprostiti s posebnimi vajami, ki jih fizioterapevt nauči starše izvajati doma. Gre za nežne tehnike raztezanja, ki so neboleče in pri rednem izvajanju zelo učinkovite.
V primerih zmerno do hudo izražene plagiocefálije ali kadar konzervativno zdravljenje ne zadostuje, pride na vrsto helmetna terapija – nošenje posebne ortopedične čelade, ki je narejena po meri posameznega otroka. Čelada deluje na principu usmerjenega rasti: na mestih, kjer je lobanja sploščena, zagotavlja prosti prostor za rast, medtem ko na mestih, kjer lobanja štrli, nežno omejuje pritisk. Dojenček čelado nosi običajno triindvajset ur na dan v obdobju treh do šestih mesecev, najbolje med četrtim in dvanajstim mesecem starosti. Rezultati helmetne terapije so pri pravilnem časovnem usklajevanju zelo dobri, čeprav je zdravljenje časovno in finančno zahtevno ter ga zavarovalnice ne krijejo vedno.
Starši se včasih sprašujejo, ali plagiocefálija »izgine sama od sebe«. Pri blagih oblikah se oblika glavice z rastjo otroka in naraščajočo gibalno aktivnostjo res lahko bistveno izboljša, zlasti ko otrok začne sam sedeti, plaziti in stati. Težje oblike brez zdravljenja pa lahko ostanejo prisotne v odrasli dobi in med drugim povzročajo asimetrije obraza, težave z očali ali kapami ter v nekaterih primerih tudi težave z ugrizom ali ušesnimi okužbami.
Preprečevanje sploščene glavice dojenčka se pravzaprav začne še preden se kakršno koli sploščenje pojavi. Zavestno menjavanje položajev od prvih dni življenja je najpreprostejša in najučinkovitejša naložba v zdrav razvoj otrokove glavice. Starši, ki redno izvajajo tummy time, menjavajo strani pri hranjenju in nošenju ter skrbijo za to, da otrok ne preživi preveč časa v avtosedežih, gugalnicah ali ležalnikih zunaj avtomobila, bistveno zmanjšajo tveganje za nastanek pozicijskega sploščenja.
Zanimivo je, da so avtosedeži in različni ležalniki eden od manj razpravljanih dejavnikov tveganja. Mnogi starši danes puščajo otroke spati v avtosedežu tudi zunaj avtomobila, ker otrok v njem mirno zaspi. Toda trda ukrivljena podloga izvaja stalen pritisk na zatilnico in pri dolgotrajni uporabi lahko prispeva k sploščenju. Avtosedež je varnostni pripomoček za avto – in če otrok v avtomobilu zaspi, je to v redu. Kot nadomestek za spanje v posteljici pa ne bi smel služiti.
Celotna zgodba o plagiocefáliji je v nekem smislu zgodba o tem, kako sodobna skrb za otroka prinaša nove izzive, ki jih prejšnje generacije niso poznale. Naše babice in prababice o plagiocefáliji niso veliko slišale – deloma zato, ker se o njej ni toliko govorilo, deloma pa zato, ker so otroci preživeli več časa v različnih položajih in manj časa v sedežih in ležalnikih. Danes imamo na eni strani veliko varnejše spalne pogoje, na drugi strani pa novo nalogo: aktivno skrbeti za oblikovni razvoj otrokove glavice. In to je naloga, ki jo zmore vsak starš, če ima prave informacije in podporo.
