Doom scrolling in tesnoba zaradi negativnih novic
Vsakdo to pozna. Zvečer se uležete v posteljo, odklenete telefon, da bi se »samo na hitro pogledali, kaj je novega«, in naenkrat je polnoč. Palec neumorno drsi čez novice o vojnah, gospodarskih krizah, podnebnih katastrofah in političnih škandalih. Nič od tega vas ne razveseli, nič vam ne pomaga bolje zaspati, pa vendar ne morete prenehati. Ta pojav ima ime – doom scrolling – in njegov vpliv na človeško psiho je veliko globlji, kot bi se na prvi pogled zdelo.
Izraz doom scrolling (včasih zapisan kot doomscrolling) se je razširil zlasti med pandemijo covida-19, ko so milijoni ljudi po vsem svetu preživljali ure ob spremljanju zaskrbljujočih novic o številu okuženih in umrlih. Sam pojav pa je obstajal že veliko prej. Gre za kompulzivno konzumiranje negativne medijske vsebine, pogosto na družbenih omrežjih, ki prinaša občutek obveščenosti, v resnici pa hrani tesnobo, stres in nemoč. In prav razmerje med doom scrollingom in tesnobo, torej to, kako neskončni novičarski cikel vpliva na našo psiho, si zasluži pozornost.
Zakaj pravzaprav ne moremo prenehati? Odgovor leži globoko v evolucijski biologiji. Človeški možgani so programirani tako, da prednostno posvečajo pozornost grožnjam. Ta mehanizem, znan kot negativno kognitivno pristranskost (negativity bias), je bil neverjetno koristen v časih, ko je bilo treba hitro prepoznati plenilca v grmovju. Danes pa ta isti mehanizem povzroča, da negativne novice na nas delujejo močneje kot pozitivne. Študija, objavljena v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, je pokazala, da ljudje negativnim informacijam posvečajo bistveno več pozornosti in si jih dlje zapomnijo. Družbena omrežja in novičarski portali to dobro vedo – algoritmi so zasnovani tako, da nam ponujajo vsebine, ki vzbujajo močna čustva, ker takšne vsebine generirajo več klikov, več deljenj in navsezadnje več prihodkov od oglaševanja.
Tako nastane popolna zanka. Preberete zaskrbljujočo novico, začutite nemir in takoj iščete nadaljnje informacije, da bi ta nemir ublažili. A vendar nadaljnje informacije prinesejo nove negativne novice, tesnoba se poglobi in vi drsite naprej. To je mehanizem, podoben tistemu, ki deluje pri igralnih avtomatih v kazinu – intermitentno okrepčevanje. Občasno naletite na nekaj zanimivega ali koristnega, kar vas obdrži v ciklu, čeprav vam večina vsebin povzroča nelagodje.
Vplivi na duševno zdravje pri tem niso le teoretični. Raziskava, objavljena leta 2022 v strokovni reviji Health Communication, je ugotovila neposredno povezavo med pretirano konzumacijo novic in poslabšanjem duševnega zdravja, vključno s povečano mero tesnobe, depresivnimi simptomi in motnjami spanja. Udeleženci študije, ki so spremljanju novic posvečali več kot dve uri dnevno, so izkazovali bistveno višje ravni stresa kot tisti, ki so novice konzumirali zmerno. Zanimivo je, da ne gre le za količino časa, temveč tudi za način konzumiranja – pasivno drsenje po družbenih omrežjih je bilo povezano s slabšimi rezultati kot aktivno iskanje konkretnih informacij.
Predstavljajte si na primer Marka, tridesetletnega IT specialista iz Brna. Med prvim valom pandemije je vsako jutro začel preverjati statistike okužb, spremljati tiskovne konference in brati komentarje pod novičarskimi članki. »Govoril sem si, da moram vedeti, kaj se dogaja, da se lahko zaščitim,« se spominja. Postopoma pa se je jutranje preverjanje spremenilo v celodnevni ritual. Marek je spremljal novice pri zajtrku, v službi med odmori in zvečer v postelji. Po nekaj tednih je začel opažati, da slabše spi, je razdražljiv in se ne more osredotočiti. »Paradoksalno sem se počutil manj pripravljenega na karkoli, čeprav sem imel več informacij kot kdorkoli okoli mene.« Markova zgodba ni izjemna – je prej tipična. Prav ta iluzija nadzora, občutek, da bolj ko smo obveščeni, bolje smo na situacijo pripravljeni, je eden glavnih motorjev doom scrollinga.
Kako novičarski cikel upravlja z našo pozornostjo
Sodobni novičarski cikel se bistveno razlikuje od tistega, ki so ga poznale prejšnje generacije. Še pred dvajsetimi leti je večina ljudi konzumirala novice dvakrat dnevno – zjutraj v časopisu in zvečer ob televizijskih novicah. Obstajal je jasen začetek in konec, naravna meja, po kateri se je človek lahko posvetil drugim stvarem. Danes je novičarski cikel neprekinjen. Obvestila na telefonu prinašajo breaking news ob katerikoli uri, družbena omrežja mešajo osebne objave prijateljev z zaskrbljujočimi naslovi in meja med obveščanjem in zabavo se zabrisuje.
To preobrazbo je izrazito opisal ameriški medijski teoretik Neil Postman že leta 1985 v svoji knjigi Zabaviti se do smrti: »Medij je metafora. Način, na katerega sprejemamo informacije, oblikuje to, kako o njih razmišljamo.« Postman je takrat govoril o televiziji, toda njegove besede veljajo za dobo pametnih telefonov še bolj nujno. Format kratkih, čustveno nabito novic, optimiziranih za drsenje, nas uči dojemati svet kot neskončen tok kriz, na katere nimamo nobenega vpliva.
Ključno vlogo igra tudi tako imenovani mean world syndrome (sindrom zlega sveta), koncept, ki ga je oblikoval komunikacijski teoretik George Gerbner. Po njegovem mnenju imajo ljudje, ki konzumirajo veliko medijskih vsebin, osredotočenih na nasilje in katastrofe, težnjo dojemati svet kot nevarnejšega, kot v resnici je. Ta izkrivljeni pogled nato povratno krepi tesnobo in potrebo po spremljanju nadaljnjih novic – kajti ko je svet tako nevaren, morate vendar vedeti, kaj se dogaja.
Še posebej ranljivi so v tem pogledu mladi ljudje. Po raziskavi American Psychological Association iz leta 2020 je 68 % odraslih Američanov navedlo, da jim novice povzročajo stres, pri generaciji Z (rojenih po letu 1997) pa je bilo to število še višje. Mladi ljudje preživijo na družbenih omrežjih več časa, izpostavljeni so večji količini nefiltriranih vsebin in pogosto nimajo dovolj razvitih strategij spoprijemanja, da bi s tem prilivom negativnosti znali zdravo ravnati.
Pri tem ne moremo reči, da bi bila rešitev popolnoma prenehati spremljati novice. Obveščenost je pomembna za delovanje demokratične družbe in za sposobnost sprejemanja kvalificiranih odločitev v osebnem življenju. Problem ni v samem spremljanju novic, temveč v tem, na kakšen način in v kakšni količini jih konzumiramo.
Preizkusite naše naravne izdelke
Pot do bolj zdravega odnosa z informacijami
Psihologi in strokovnjaki za digitalno dobrobit predlagajo več pristopov, ki lahko pomagajo prekiniti cikel doom scrollinga, ne da bi moral človek živeti v informacijskem mehurčku. Ne gre za radikalne korake, temveč bolj za zavestne navade, ki postopoma spreminjajo naš odnos do medijev.
Prvi in morda najpomembnejši korak je zavedanje. Večina doom scrollinga poteka na avtopilotu – sežete po telefonu, ne da bi se za to zavestno odločili. Samo prepoznavanje tega vzorca vedenja je prvi korak k njegovi spremembi. Lahko pomaga preprost ukrep, kot je spremljanje časa, preživetega na telefonu, s pomočjo vgrajenih orodij (Screen Time na iPhonu ali Digital Wellbeing na Androidu). Ko človek vidi, da je na novičarskih aplikacijah preživel tri ure dnevno, to pogosto samo po sebi zadostuje kot motivacija za spremembo.
Nadaljnji učinkovit pristop je določitev fiksnih časov za konzumiranje novic. Namesto nenehnega spremljanja obvestil si določite dva konkretna časa čez dan – na primer zjutraj po zajtrku in popoldne po službi – ko pogledate, kaj se dogaja po svetu. Zunaj teh časov izklopite obvestila novičarskih aplikacij. To lahko sprva vzbuja nemir (kar samo po sebi priča o tem, kako močna navada je doom scrolling), toda večina ljudi ugotovi, da jim nič bistvenega ne uide.
Pomembno vlogo igra tudi izbira virov. Obstaja bistvena razlika med branjem analitičnega članka v kakovostnem mediju in drsenjem po komentarjih pod senzacionalnim naslovom na družbenem omrežju. Kakovostno novinarstvo zagotavlja kontekst, pojasnjuje vzroke in posledice ter ponuja perspektivo. Družbena omrežja pa pogosto iztrgajo dogodke iz konteksta in ojačajo čustvene odzive. Zavestna izbira zaupanja vrednih virov in omejitev časa na družbenih omrežjih lahko bistveno zmanjša tesnobo, povezano s konzumiranjem novic.
Omembe vreden je tudi koncept »informacijske diete«, ki ga je populariziral avtor Clay Johnson v svoji istoimenski knjigi. Enako kot pri hrani ne gre le za količino, temveč tudi za kakovost. Konzumiranje desetin kratkih, čustveno nabitih novic je enakovredno prehranjevanju v restavraciji s hitro hrano – hitro vas nasiti, toda dolgoročno škoduje. Počasno, poglobljeno branje kakovostnih člankov ali poslušanje podcastov pa je nasprotno kot uravnotežen obrok – zahteva več časa, toda vas pusti z boljšim občutkom in resničnim razumevanjem.
Telesna aktivnost in bivanje v naravi sta nadaljnji močni protistrupi. Vrsta študij potrjuje, da gibanje na svežem zraku znižuje raven kortizola (stresnega hormona) in izboljšuje razpoloženje. Ko začutite potrebo seči po telefonu in začeti drseti, poskusite namesto tega iti na kratek sprehod. Ni lahko – možgani zahtevajo svojo dozo stimulacije – toda s prakso postaja to bolj naravno.
Pomaga lahko tudi preprosta tehnika, ki jo psihologi imenujejo »test koristnosti«. Preden odprete novičarsko aplikacijo, se vprašajte: »Ali iščem konkretno informacijo, ki mi bo pomagala sprejeti neko odločitev, ali samo drsim iz navade?« Če je odgovor drugi, zaprite aplikacijo in naredite nekaj drugega. Ta kratek premor med impulzom in dejanjem je lahko presenetljivo učinkovit.
In končno – in to je morda najpomembnejše – dobro si je zapomniti, da svet ni le to, kar vidimo na zaslonu telefona. Novice po svoji naravi poudarjajo izjemne, dramatične in negativne dogodke, ker so ti novičarsko zanimivi. Nihče ne napiše članka o tem, da so se danes milijoni ljudi varno vrnili domov iz službe, da so tisoči znanstvenikov napredovali v raziskovanju zdravil za resne bolezni ali da se je v soseski nekdo nesebično poskrbel za starejšega človeka. Kot je opazil švedski zdravnik in statistik Hans Rosling v svoji knjigi Faktografija: svet je v marsikaterem merljivem pogledu boljši, kot je bil kadarkoli prej – toda to dejstvo novičarski cikel sistematično zakriva.
Doom scrolling in tesnoba, ki jo vzbuja, nista neizogibna dajatev za življenje v digitalni dobi. Sta prej posledica tega, da se je naša tehnologija razvila hitreje kot naša sposobnost z njo zdravo ravnati. Dobra novica je, da ima vsak od nas možnost ta odnos spremeniti. Ne s tem, da zapremo oči pred svetom, temveč s tem, da ga bomo gledali bolj zavestno, z nadhledom in v primerni meri. Telefon ima gumb za izklop – in včasih je to najzdravejši gumb, ki ga lahko pritisnete.
