Hikikomori ali izolacija pri odraslih ženskah narašča po vsem svetu
Beseda »hikikomori« izvira iz japonščine in v prevodu pomeni približno »umakniti se navznoter« ali »biti zaprt«. Japonski psihiater Tamaki Saitō je ta izraz prvič opisal v 90. letih prejšnjega stoletja kot stanje, v katerem človek preneha zapuščati dom za več kot šest mesecev in se izogiba vsakemu socialnemu stiku. Sprva se je predpostavljalo, da gre skoraj izključno za težavo mladih japonskih moških, ki niso zmogli obvladati pritiska po uspehu v šolskem in delovnem okolju. Danes pa vemo, da je bila ta predstava nepopolna – in morda namerno poenostavljena. Hikikomori namreč vse pogosteje zadeva tudi odrasle ženske, in to ne le na Japonskem, temveč po vsem svetu, vključno z Evropo.
Zakaj za to tako dolgo nismo vedeli? Odgovor je presenetljivo preprost: ženske se izolirajo drugače. Njihova zaprtost je pogosto manj opazna, družbeno sprejemljivejša in jo okolica lažje spregleda. Medtem ko mlad moški, zaprt v sobi, zbuja pozornost, je ženska, ki skrbi za gospodinjstvo, ne dela in ne hodi ven, lahko dojeta kot »tista, ki se posveča družini« ali »introvertiran tip«. Družba ji to nevidnost v določenem smislu dovoljuje – in prav zato je položaj številnih žensk tako resen.
Preizkusite naše naravne izdelke
Zakaj ženske ostajajo nevidne
Raziskava, objavljena v strokovni reviji World Psychiatry, je pokazala, da je svetovna razširjenost hikikomori bistveno višja, kot se je prvotno ocenjevalo, in da ženske predstavljajo precejšen delež prizadetih. Težava pa je v tem, da je ženska izolacija pogosto prikrita z vlogami, ki jim jih pripisuje družba. Skrb za gospodinjstvo, varstvo otrok ali bolnih sorodnikov – vse to so legitimni razlogi, da ženska ne hodi ven, ne da bi kdo postal pozoren.
Predstavljajte si petintridesetletno žensko, ki živi v srednje velikem mestu. Po porodniškem dopustu je prenehala hoditi v službo, ker se »ni uspela vrniti«. Postopoma je omejila stike s prijateljicami – najprej je prestavljala srečanja, nato je prenehala odgovarjati na sporočila. Nakupuje izključno prek spleta, hrano naroča z dostavo. Njen partner dela, otroci hodijo v vrtec. Ona je doma, sama, vsak dan, in nihče se mu ne zdi to čudno. Celo njej sami ne – vsaj ne sprva. Takšna zgodba ni izjemna. Je tipična.
Ženska izolacija se razvija počasi in neopazno, skoraj vedno pod pretvezo, ki se sliši razumno: utrujenost, skrb za druge, potreba po miru. Prav ta postopnost jo dela tako zahrbtno. Ne gre za dramatičen prelom, temveč za vrsto majhnih odločitev, od katerih vsaka posamezna ima smisel, njihova vsota pa ustvari trdno steno med žensko in svetom.
Psihologi opozarjajo, da za hikikomori pri ženskah zelo pogosto stoji kombinacija anksioznih motenj, depresije in travme – pri čemer so vsi ti dejavniki pri ženskah pogosto diagnosticirani pozno ali sploh ne. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije za depresijo trpi približno dvakrat več žensk kot moških, pri čemer velik del njih nikoli ne poišče strokovne pomoči. Izolacija nato deluje kot strategija olajšanja – kratkoročno zmanjšuje anksioznost, dolgoročno pa jo poglablja.
Pomembno je razlikovati med namerno samoto, ki je lahko zdrava in obnovitvena, ter patološko izolacijo, ki človeka postopoma ohromi. Filozofinja in pisateljica May Sarton je zapisala: »Biti sam s seboj je zame izjemno pomembno. Toda biti ujet sam s seboj – to je pekel.« Prav ta meja – med zdravo samoto in ujetostjo – je pri hikikomori ključna in hkrati zelo težko prepoznavna.
Tiha epidemija sodobnega časa
Pandemija COVID-19 je celotno situacijo dramatično poslabšala. Zaprtja so bivanje doma normalizirala do te mere, da so številne ženske, ki so se že gibale na robu izolacije, to mejo tiho prestopile – in se niso vrnile. Dom je postal ne le zatočišče, temveč tudi zapor, pri čemer so stene med tema dvema poloma tanke in zlahka spregledane.
Digitalne tehnologije v tem kontekstu igrajo dvoumno vlogo. Po eni strani izoliranim ženskam omogočajo vsaj minimalen stik z zunanjim svetom – prek družbenih omrežij, videoklicev ali spletnih skupnosti. Po drugi strani pa paradoksalno poglabljajo izolacijo, ker zmanjšujejo potrebo po fizičnem stiku na absolutni minimum. Ko je mogoče vse urediti z zofe – nakupovati, delati, komunicirati, se zabavati – motivacija za zapustitev doma izginja. In z njo tudi sposobnost, da bi to storili.
Družbena omrežja poleg tega dodajajo plast primerjanja, ki je za ženske s težnjo k izolaciji posebej strupena. Nenehen tok podob »popolnih življenj« drugih žensk krepi občutek lastne nezadostnosti in sramu – sram pa je eden najmočnejših motorjev hikikomori. Sram pravi: nisem dovolj dobra, da bi bila zunaj. Nisem dovolj dobra, da bi me kdo videl.
Raziskovalci japonske Nacionalne policije in ministrstva za zdravje ocenjujejo, da na Japonskem v različni meri izolacije živi več kot milijon ljudi. Evropske študije nakazujejo, da razmere na stari celini niso nič boljše – le manj dokumentirane. V Sloveniji sistemskih podatkov o razširjenosti hikikomori še ni, kar samo po sebi pove, kako malo je ta tema pri nas reflektirana.
Pa vendar so signali povsod okoli nas. So to ženske, ki so prenehale prihajati na sosedske dogodke. Prijateljice, ki vedno najdejo razlog, zakaj se ne morejo srečati. Sodelavke, ki so po porodniškem dopustu izginile iz vidnega polja. Sestre, ki so »v redu, samo potrebujejo mir«. Ta nevidnost ni naključje – je posledica tega, kako družba ženskam dovoljuje (ali bolje rečeno, ne preprečuje), da izginejo.
Pomembno vlogo igra tudi perfekcionizem, ki je pri ženskah statistično bolj izrazit kot pri moških in ki se v kontekstu hikikomori kaže na poseben način. Ženska se ne umakne zato, ker bi se predala – umakne se zato, ker se boji neuspeha. Boji se, da ne bo dovolj duhovita, dovolj lepa, dovolj uspešna, dovolj zanimiva. In ker zunaj preti ocenjevanje in primerjanje, raje ostane tam, kjer je varno. Doma. Sama.
Telesnega zdravja pri tem ne smemo zanemariti. Dolgotrajno sedenje, pomanjkanje naravne svetlobe, moten ritem spanja in zanemarjena prehrana – vse to so spremljajoče posledice izolacije, ki se postopoma podpišejo na telesu. Gibanje, svež zrak in naravna svetloba so pri tem znanstveno dokazani dejavniki, ki podpirajo psihično ravnovesje. Študija, objavljena v reviji JAMA Psychiatry, je večkrat potrdila, da redno gibanje na prostem zmanjša tveganje za depresijo za desetine odstotkov. Izolacija ta naravni obrambni mehanizem popolnoma blokira.
Skrb za lastno telo in okolje, v katerem ženska živi, pa se lahko postane eden prvih korakov nazaj. Ne gre za velika gesta, temveč za male rituale – jutranja skodelica čaja pri oknu, skrb za sobno rastlino, zavestna izbira živil, ki koristijo telesu. Zdrav življenjski slog v najširšem pomenu – kot skrb zase, za svoje okolje in za svoj odnos do sveta – je lahko tih most iz izolacije nazaj v življenje. Ne gre za zdravljenje, temveč za sidra, ki spominjajo, da telo in um potrebujeta skrb in stik s svetom.
Kako pa prepoznati izolacijo – pri sebi ali pri nekom bližnjem? Obstaja nekaj opozorilnih znakov, ki si zaslužijo pozornost:
- Postopno omejevanje socialnih dejavnosti brez očitnega zunanjega razloga
- Izogibanje telefonskim klicem in osebnim srečanjem, pri čemer poteka komunikacija izključno pisno ali sploh ne
- Občutek olajšanja ob odpovedovanju načrtov in naraščajoča anksioznost ob predstavi zapustitve doma
- Izguba zanimanja za dejavnosti, ki so prej prinašale veselje
- Naraščajoča odvisnost od spletnega okolja kot nadomestka za resnične odnose
- Sram in občutek, da »nisem dovolj dobra« za stik z zunanjim svetom
Če se kdo v teh znakih prepozna, je pomembno vedeti, da ne gre za slabost ali neuspeh. Hikikomori ni izbira – je reakcija psihe na preobremenjenost, travmo ali dolgoročno nezadovoljene potrebe. In kot vsaka reakcija ima svoj vzrok, ki ga je mogoče poimenovati in nasloviti.
Strokovna pomoč – bodisi v obliki psihoterapije, psihiatrične oskrbe ali skupin za samopomoč – je v takšnih primerih ključna. V Sloveniji se lahko obrnete na Center za duševno zdravje ali uporabite spletne platforme za psihološko svetovanje, ki so za ženske v izolaciji naravno dostopnejše kot fizični obisk ordinacije.
Hikikomori pri odraslih ženskah je tema, ki si zasluži glasno pozornost – prav zato, ker se dogaja v tišini. Dogaja se za zaprtimi vrati, pod krinko vsakdanjosti, z obrazom, ki na prvi pogled ne izgleda kot obraz človeka v stiski. In morda prav zato je tako nujno, da o tem govorimo – dokler je še komu prisluhniti.
